Untitled Document

INTERVJU

Iztok Čop je eden najuspešnejših slovenskih športnikov. 4kratni svetovni prvak v veslanju je skupaj z Denisom Žvegljem osvoji prvo olimpijsko medaljo za samostojno Slovenijo, v Barceloni 1992. 8 let kasneje pa sta v Sydneyu z Luko Špikom poskrbela še za prvo zlato olimpijsko medaljo v zgodovini samostojnosti naše države. Iztok Čop je trenutno selektor slovenske veslaške reprezentance in podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, tako da šport spremlja zelo podrobno in tudi sam večkrat kritično razkriva svoj pogled na mlade in njihov odnos do športa.

Iztok Čop, se spominjate svojega prehoda z osnovne v srednjo šolo?  Zamenjali ste okolje in tudi treningi so bili vse bolj zahtevni.
Precej več časa mi je vzela logistika, saj sem moral ob 6.00 od doma, kamor sem se vrnil okrog 16.00, ob 17.00 pa je bil že na vrsti trening. Ne spomnim se, da bi kdaj pomislil na to, da bi prenehal z veslanjem. Vem pa, da sem takrat začutil, da se moram športa lotiti resno ali pa ga opustiti. Več problemov sem imel s tem, da sem izgubil družbo, s katero sem se družil v osnovni šoli. Nisem namreč imel časa, da bi se jim pridružil na šolskem igrišču, saj sem se s treningov vračal že, ko je bila tema. Če zdaj pogledam nazaj, se mi zdi, da je bilo dobro, da sem se zato bolj povezal z veslaškimi kolegi moje generacije. V 1. letniku srednje šole pa sem imel rezultatsko krizo, saj nisem osvojil nobene medalje. Takrat jo je namreč prejel le zmagovalec posamezne preizkušnje. In čeprav sem se uvrščal med najboljše tri, sem razmišljal o tem, da z veslanjem zaključim. Odločil sem se, da še redno treniram v zimskem obdobju in počakam, kaj bo prinesla naslednja sezona. Sledil je preboj, skupaj z Denisom Žvegljem. Oba sva se telesno razvila, proga se je s 1500m podaljšala na 2000m in v celotni sezoni sva doživela le dva poraza. To je bila odlična motivacija za naprej in že naslednjo sezono sva nepričakovano osvojila naslov mladinskih svetovnih prvakov v dvojcu brez krmarja. Mislim, da nama je pomagalo tudi to, da so se ostali še lovili na 2000 metrski razdalji. Preizkusil sem veliko športov, toda zdi pa se mi, da je bilo ključno, da sem ostal v veslanju, resnost in pa delo v klubu. Tam so delali tudi članski reprezentanti, kar je bila v času Jugoslavije velika stvar. Reprezentančna oblačila in nastopi na svetovnih prvenstvih  to mi je dalo motiv, da sem si rekel, da če bom pridno delal in imam vsaj malo talenta je tukaj možnost, da nekam pridem, kajti v klubu imajo dovolj znanja, da nekam prideš. Člani so začeli osvajati medalje na velikih tekmovanjih in s tem sem videl, da se res da priti nekam in predvsem sem videl, koliko truda so vlagali v trening. Poleg tega sem imel na treningu možnost primerjave z njimi in sem se lahko dobesedno postavil pred ogledalo in videl, kje sem. Poleg tega sva bila z Žvegljem ambiciozna in predrzna, ko sva videla, da se počasi približujeva, sva si postavljala cilje stopničko naprej in s tem ves čas napredovala. S tem sva se naučila tekmovati po »člansko«, ko sva bila še mladinca in s tem sva izgubila strah, ko sva prišla na prehod z mladinske v člansko konkurenco. Bila sva tudi naivno predrzna, saj sva želela pokazati, da je ta prehod lahko tudi uspešen in da bova postala »glavna«. Tako, da se mi zdi ključno to, da si v okolju, kjer se dela. Otroci gledajo tekme, gledajo ligo NBA, ne vidijo pa, koliko je dela zadaj. Vidijo dve uri tekme, ko je vse lepo, če bi pa spremljali Gorana Dragiča med dopustom, pa bi videli, da je zgodba drugačna, ker je par ur dela vsak dan.

Imate pogled v vrhunski šport in v delo z mladini. Se vam zdi, da so otroci danes pripravljeni žrtvovati toliko kot ste vi? Kje vidite razlike?

Misli, da je glavna razlika v tem, da je način življenja povsem drugačen. Ravno pred dnevi sva se pogovarjala z Milošem Janšo (selektor in trener Iztoka Čopa), da je bil za nas trening neke vrste pobeg od dela doma ali vsakdana, neke vrste animacija, prosti čas, tako smo to dojemali.  Danes imajo mladi povsem drugačen življenjski slog. Vse jim je na voljo, karkoli si zamislijo, odprejo računalnik, naročijo in naslednji dan imajo. Zdi se mi, da dojemajo svet v slogu: kar si zaželim, to imam. Včasih je bilo to drugače, ampak ne bom rekel, da se to ne da. Sam sicer nisem trener, tako da težko rečem kako, vendar treba je mlade motivirati in menim, da se jih da. Poznam par posameznikov, ki so bolj pametni, bolj razgledani kot smo bili mi, verjetno zato, ker imajo dostop do vseh informacij. Nekateri točno vejo, kaj hočejo. Je pa problem, ki je bil že tudi v mojih časih, da je večina zdraharjev, ki ne delajo in taka večina potem potegne dol. Tisti, ki je pripravljen resno delat, pa izpade iz tega ven, je čudak in včasih celo tarča posmeha. Verjetno je težje tudi za trenerje. Mladi potrebuje več pogovorov, več razlage. Pristopi so drugačni, tudi vzgoja doma je drugačna kot je bila. Priznavanje avtoritete ali pohlevnost, ko si prišel v klub, je bila včasih samoumevna. Danes pa je daleč od tega.

Kako so se vaši cilji, želje v vrhunskem športu stopnjevale?

Enostavno, kogarkoli sem enkrat prehitel, ga nisem več spustil pred sebe. Ne glede na to, kako mi je bilo težko, sem si preprosto mislil, če sem te enkrat lahko premagal, te bom tudi danes.  Vse je v tem, kdo je bolj odločen, kdo bolj trmast in kdo bo šel bolj preko sebe. Če si dovolj odločen in pripravljen za to trdo delati, potem to funkcionira. Nikoli nisem razmišljal o medaljah, o naslovu svetovnega prvaka, moj cilj je bil le obleči reprezentančni dres. Po  prvih uspehih v članski konkurenci, ko sva z Žvegljem postala svetovna podprvaka, sem si želel samo to, da bi bila enkrat najboljša, vseeno pa mi je bilo na kateri tekmi. Priznam pa, da bo bronasti medalji na olimpijskih igrah v Barceloni nisem bil pretirano zadovoljen. Tretje mesto je bilo namreč minimum, kar bi lahko dosegla.  Lahko rečem, da sva takrat z Žvegljem delala največ med vsemi, vsak prosti trenutek sva namreč izkoristila za trening.

Se vam zdi pomembno, na kako velikem tekmovanju se boriš za najvišja mesta ali je vseeno za kateri nivo tekmovanja gre, osredotočenost in želja po dosegu cilja mora biti enaka.

Ko greš čez kakšno krizo, dojameš, zakaj si v športu. Pri meni je po Atlanti 1996 in obdobju 4.mest prišlo do zasičenosti. Nisem vedel, kaj je narobe, še več sem treniral, rezultata pa ni bilo. Vse sskupaj sem jemal kot službo in nehal uživati v svojem športu. Preboj je pomenilo služenje vojaškega roka, ker sem bil odrezan od sveta in sem dojel, da pogrešam veslanje.  Pred tem sem se zapletel v neko rutino. Ravno to, da nekaj delaš z veseljem, je najpomembnejše. Vedno si moraš iskati nove izzive, jest sem jih iskal v menjavi čolnov. Pomembno je tudi, da vmes delaš druge stvari, vendar se moraš zavedati, kaj so prioritete. Ne glede na nivo tekmovanja, je važno, da v športu uživaš.

Kaj vi razumete pod besedo športnik?

Zame to pomeni, da živiš šport. Pri meni je večina hobijev povezanih s športom in v tem uživam. Odkar sem prenehal biti aktivni tekmovalec, pogrešam več časa za šport. Enostavno je to način življenja. Med kariero je to bolj načrtovano, kasneje pa ljubiteljsko. Tudi zaradi tega sem sprejel veliko športnih funkcij, ker se mi zdi, da je treba vse skupaj sistemsko urediti. Vsi samo razmišljamo, kaj nam pripada, ne pa o tem, kako vse skupaj urediti. Ni dovolj, da rečeš, da želiš postati svetovni prvak, ampak moraš vedeti tudi, kako do tega lahko prideš.

Pri košarki je tako, da se zelo hitro vpletejo menedžerji, starši so zelo ambiciozni. Kakšen problem lahko za otroke predstavlja denar, ki jim ga nekdo ponudi?

Zdi se mi, da je precej odvisno od vzgoje doma. Vsi poslušamo samo o uspešnih zgodbah in zaslužkih. Neuspešnih zgodb ne poznamo, pa jih ni malo. Menim, da sta pomembni zmernost in potrpežljivost in seveda delo na dolgi rok. Če imaš v mislih slednjega, zagotovo pri 16-ih letih ne boš skočil na glavo, ker ti nekdo ponuja 100 evrov več kot nekje drugje. Meni, kot laiku, se zdi, da je pri ekipnih športih pomembno, da si v okolju, ki ga poznaš in ti nudi možnosti za razvoj. Sam denimo, če bi bil košarkar, pri 16-ih ne bi šel nikoli v Real, ker vem, da bi zgolj sedel na klopi. Če bi pa šel v »vaško« ekipo in se razvijal. Če bi šel pa takoj v Real, ki bi me plačal, pa verjetno dolgoročno ne bi zaslužil. Če imaš šport rad, boš tam, kjer boš v športu užival. Pri 18-ih letih nisem razmišljal o tem, da bi lahko živel od veslanja. Ambicije staršev so problem, ker so pričakovanja prevelika glede na njihovo poznavanje športa.

Za konec bi rad dodal še nekaj besed o olimpijskih igrah. Zame kot športnika to ni bilo nikoli dobro doživetje, ampak en velik stres. Ves ta pomp okrog iger, kako je to dobro, velja le za tiste, ki se zadovoljilo že z uvrstitvijo na igre. Tem tam ni nič pomembno, ampak se tam le zabavajo in uživajo medijsko pozornost in dogajanje okrog. Prav zato tudi potem ni rezultatov. Olimpijske igre za športnika ne bi smele biti zabava. Meni osebno je pritisk popustil, ko sem končal z nastopi, želel sem si samo še miru.

Pripravil Marko Roner.