Untitled Document

V znanju je moč

Tretji v rubriki »Podaj žogo« je Luka Hrovatin, ki je »baseball pass« dobil od Robija Matevžiča. Žoga, ki je priletela iz Slovenskih Konjic, nosi vprašanje: »Ali imaš pripravljen večmesečni plan treniranja ali treninge sestavljaš sproti in na podlagi česa jih sestavljaš?«
Robi, hvala za podajo. Glede načrtovanja: vedno imam pripravljeno ciklizacijo za celo sezono. Na kratko povedano, sezono si v začetku razdelim na tekmovalna obdobja, v katerih določim cilje v grobem. Vsako obdobje mi sestavlja več mezzociklov (mesecev), v katerih že lahko vplivam na določene košarkarjeve sposobnosti oziroma že lahko pričakujem spremembe. Tu definiram cilje podrobno, potem razdelim mezzocikle na mikrocikle (tedne), kjer definiram metodiko oziroma pot za dosego ciljev. Trening se v bistvu tako napiše sam, za dokončanje vadbene enote le še izberem vaje. 
V bistvu sem opisal precej idealni model, v praksi tako enostavno ni. Med sezono je ogromno prilagajanja zaradi različnih dejavnikov. Nekaterih se ne da, nekaterih pa ne znam predvideti. Mi pa je načrtovanje zelo pomembno. Ne sme se mi zgoditi, da se sredi sezone vprašam, kaj sploh delam. Če je plan kakovostno pripravljen, so na koncu odstopanja od ciljev majhna, kar je dobro tako za napredek košarkarjev kot za napredek kluba.

Luka je svojo pot začel kot trener mlajših selekcij v Vipavi. Pri 19 je bil vodja mlajših selekcij v tamkajšnjem klubu. Kako si postal trener? Kdo ti je bil mentor? Kakšen je bil tvoj začetek? Kako se spomniš prvega treninga?
Košarko sem igral do konca mladinskih selekcij. Tisto poletje se prvič nisem pripravljal na novo sezono. Po pravici povedano nisem bil dovolj dober, da bi šel med člane, nisem pa niti imel ambicij kot košarkar. Vseeno sem veliko časa preživel na igrišču v Vipavi. Tam sem srečal bivšega trenerja in mojega prvega mentorja Ivana Ivanova, ki me je povabil v klub kot trenerja.
Začel sem kot pomočnik pri Andreji Likar Ivanov. Prvo leto je bilo zame vse novo, takrat sem se veliko naučil od njiju. Spomnim se, da mi je Andreja kmalu sporočila, da je noseča in da bom moral prevzeti ekipo kot glavni trener. Takrat se je začelo zares. 

Že naslednjo sezono si se preselil v Grosuplje. Verjetno je to tudi posledica tega, da si odšel na študij v Ljubljano? Si namreč absolvent Fakultete za šport, kjer si usmerjal košarko. Manjka ti samo še pika na i, in sicer diploma. Kako bi opisal študij na Fakulteti za šport? Povej nam svojo najlepšo izkušnjo s fakultete in morda tudi kakšno anekdoto?
Res je, manjka mi še diploma in izpit iz gimnastike. Diplomo pišem na temo organizacije mladinskega pogona. Upam, da še prej naredim tudi vse te nore gimnastične prvine, potem bom lahko na treningih učil salte in premete. Glede kakovosti študija pa je tako, kot si narediš. Znanje je tam, profesorji so dostopni, na inštitutu za šport se ves čas opravljajo raziskave. Nihče te ne sili, na vsakomur posebej je, kako in koliko se bo angažiral. Ampak hoditi samo na vaje in predavanja je premalo. Vedno bolj spoznavam, da sem na fakulteti pobral ogromno, ne samo direktnega znanja o košarki, temveč tudi pri vseh ostalih predmetih. Več sem razumel, dobil sem večjo sliko, kar me je delalo boljšega trenerja na drugih področjih. Pomagalo mi je tudi to, da sem stvari, ki sem se jih učil, lahko prenašal v prakso v Grosupljem.
Imam veliko lepih izkušenj na fakulteti. Morda ena bolj zabavnih je bila, ko sva s kolegom Markom Markovičem vse prej kot elegantno tekla na smučeh po pokljuških gozdovih, nakar sem kar naenkrat med spustom nesrečno zavzel položaj smučarskega skakalca, smuči so šle le še narazen, končal sem v snegu in naredil špago. To mi zdaj koristi pri vadbi gimnastike.

V Grosuplju si nato kot trener mlajših selekcij preživel kar sedem let. Zagotovo si v teh letih nabral kar nekaj izkušenj. Ko danes pogledaš nazaj, kaj so stvari, ki bi jih pri svojem delu v mlajših selekcijah izpostavil. Kaj bi danes naredil drugače, kot si pred sedmimi leti? Se je tvoj pogled na treniranje v tem času spremenil?
Poleg študija mi je ogromno pomenilo, da sem lahko znanje prenašal v prakso. Vsak trener, ki pogleda svoje delo za nazaj, razmišlja o sebi, kot da je danes boljši trener. V vseh teh letih sem napredoval, ampak v osnovi se v resnici nisem spremenil. Z današnjim znanjem in izkušnjami, bi verjetno marsikaj naredil drugače, poti, po kateri sem šel, pa ne bi spreminjal.

V tem času si rastel in napredoval tudi pod okriljem KZS, od vodje regijske selekcije U14, do selektorja U18. Korak za korakom plezaš po stopničkah navzgor. Kakšni so tvoji cilji na reprezentančnem področju?
V vlogi trenerja reprezentance U18 sem zelo užival, prav tako pri vseh ostalih projektih KZS. Pogoji za delo v reprezentanci so na najvišjem nivoju, tam lahko razmišljaš samo o treningih, napredku, tekmah in ciljih. Taki pogoji so sanje vsakega trenerja. 
Zagotovo imam v prihodnosti cilje in ambicije napredovati tudi na reprezentančnem področju, vendar se mi nikamor ne mudi.

Kot relativno mlad trener si okusil treniranje članic. Morda klišejsko vprašanje, a vseeno, povej nam, kje vidiš glavne razlike med treniranjem mladih in treniranjem članic?
Nekatere razlike so, ne smeš pa na to gledati, kot da gre za drugi šport. Košarka je še vedno košarka. Je pa veliko odvisno od nivoja članske ekipe. Imel sem to srečo, da sem vodil ambiciozno ekipo, sestavljeno večinoma iz mladih igralk, ki so si želele napredka.

Kako ocenjuješ delo v mlajših selekcijah slovenskih klubov, kaj je tisto, kar bi po tvoje morali spremeniti v načinu dela?
Pogrešam načrtno delo na dolgi rok, boljše selekcioniranje igralcev, pozneje pa vključevanje igralcev v člansko košarko. Najprej je treba napisati načrt, kaj se bo v MP delalo, nato se ga je treba držati ... Ob tem upoštevati bazo otrok na šolah, pogoje za delo, v zakup vzeti okolje in potem postavit "team", ki bo delal. Vsak klub in kraj ima svojo specifiko. Ne more biti enako organiziran MP v Heliosu in v Cerkljah na Gorenjskem, lahko pa oba delujeta optimalno glede na okolje, v katerem sta. In to je cilj. Nekateri klubi so to ugotovili in delujejo fenomenalno ter so gonilna sila slovenske košarke.
Šele na to pride na vrsto vsebina, ki pa je seveda zelo pomembna. Bistvo se mi zdi zgraditi sistem, ki deluje sam od sebe, izloči ali izboljša, kar je slabo, in nagradi, kar je kakovostno.

Če bi imel na izbiro pet stvari v povezavi s košarko in bi jih lahko dobil jutri, bi to bile?
Klub, ki ima ambicije.
Upravo, ki ve kaj dela.
Kakovosten trenerski team.
Dobre pogoje za delo.
Zagnane in dobre ljudi ob sebi.

Zjutraj ti pozvonijo na vratih in ti dajo na izbiro, da vodiš katero koli ekipo kjer koli na svetu. Katero bi izbral in zakaj?
Verjetno bi izbral čevlje Mikea Krzyzevskega in vodil Duke v ligi NCAA ter seveda ameriški »Dream Team« ... Ker mislim, da so v ZDA v nekaterih stvareh korak pred nami, tako kot so bili že za časa, ko so se tja hodile kalit jugoslovanske reprezentance.
Delal bi tudi v Italiji ali Franciji, ker obožujem njihovo kulturo. Želja slovenskega trenerja pa je seveda moška reprezentanca Slovenije.

Če bi imel vse možnosti odprte, kako bi se izobraževal in izpopolnjeval? Kje misliš, da imamo slovenski trenerji najmanj znanja?
Opazoval bi dobre prakse v tujini, kjer bi črpal novo znanje. Spremljal bi delo znotraj kakovostne ekipe v NCAA, znotraj mladinskih pogonov evroligaških ekip, njihovih članskih ekip. Bil bi pomočnik vrhunskemu trenerju, na kosila pa bi hodil z jugoslovanskimi trenerskimi velikani.
Slovenske trenerje cenim. Če že moram izpostaviti slabost, bi rekel, da imamo premalo znanja pri stvareh, ki se jih ne da delati po "feelingu", tam kjer je treba nekatere zadeve preprosto naštudirati. Rezerve so na poznavanju področja telesne priprave. Večina motoričnih sposobnosti se razvija od 7. do 13. leta. Ko pri U17 dobimo kondicijskega trenerja, je že prepozno. Mislim pa, da smo odlični pri vodenju tekem in učenju taktike, dobri pa tudi pri učenju tehnike. Zdi se mi, da se premalo cenimo med sabo, to nam znižuje ugled in vrednost trenerskemu poklicu.

Žogo bom podal do Sama Miške v Koper, vprašanje pa:
"Samo. Da si v majhnem okolju kot je Koper, uspel do 1.SKL popeljati toliko košarkarjev, ti štejem kot izjemen uspeh. Kje je glavni razlog, da ti je to uspelo? Katera trenerjeva lastnost se ti zdi najpomembnejša pri vzgoji mladih?"