Untitled Document

V znanju je moč

V sklopu spletne strani ZKTS začenjamo novo rubriko. Ker predajanje štafete v košarki ni aktualno, bodo trenerji podajali žogo z vprašanji svojim kolegom, kdaj pa kdaj se nam pa mogoče obeta tudi kakšen »extra pass«, ki ga imamo v svoji stroki tako radi. Cilj rubrike je, da predstavimo trenerje, ki delujejo v različnih ligah, lokacijah in starostnih skupinah. Vsak nam bo predstavil svoj pogled in okolje ter situacije, s katerimi se srečuje. Skok za prvo žogo je dobil Matic Močenik, ki deluje v KK Vojnik, kjer vodi tako člansko zasedbo, kot tudi mlajše selekcije.

Matic Močenik je mlad trener (rojen 1986), ki se je s košarko začel ukvarjati pri ekipi KK Rogla Zreče. Tam je nastopal od mlajših selekcij pa do članov. S člansko zasedbo Rogle se je uvrstil v 1. A SKL, tam dosegel 6. mesto, prav tako pa je ta ekipa zasedla 4. mesto v Pokalu SPAR. Leta 2008 je naredil svoje prve trenerske korake v KŠ MIKI ŠPORT, deloval je tudi v domačem klubu, kjer je vodil kadete in mladince. Leta 2011 se je preselil v AKK Branik, kjer je vodil starejše pionirje in bil pomočnik pri članski zasedbi. Od leta 2012 deluje v KŠ Sani Bečirovič. Od 2013 dalje pa deluje tudi v KK Vojnik, kjer vodi kadete, mladince in člane, s slednjimi je resen kandidat za uvrstitev v višji rang.  Matic pa tudi redno sodeluje v sklopu Regijskega selekcioniranja KZS.
Pa začnimo z rubriko »PODAJ ŽOGO«.

Biti igralec je eno, ko pa postaneš trener, se marsikaj spremeni. Kako gledaš na to?

Kot igralec si posameznik, ki si voden na igrišču, kot trener pa vodiš vse igralce ekipe, gledaš stvari, ki jih igralci ne vidijo, iščeš priložnosti do zmage. Na žalost smo trenerji dandanes še fizioterapevti, maserji, hišniki, čistilke, sekretarji, psihologi itd., ampak se prilagodiš, saj delaš to delo z veseljem in vsem srcem. Igralci opravijo trening ter odidejo domov, trener pa po treningu že pripravlja plan naslednjega dneva,  analizo treninga, analizo posameznikovega napredka , pripravo taktike za tekmo … Sam kot igralec marsičesa nisem razumel, kar razumem danes. Kot igralec sem dobil delovne navade, ki jih kot trener prenašam na igralce, prav tako vse izkušnje na terenu in izven njega. Dejstvo je, da moraš kot igralec vseskozi na pravilen način trenirati, kot trener pa se moraš vseskozi izpopolnjevati, da igralcu daš omenjeni pravilen način treniranja.

V življenju nam vsaka izkušnja nekaj prinese. Če se sedaj ozreš nazaj, kaj ti je v tvoji dosedanji poti dalo največ?
Največ sta mi tu dala starša, ki sta me na dober način vzgojila, da spoštujem, da imam delovne navade, da znam dati kritiko ter pohvalo in tudi to prejemati, da nikoli ne odneham, dala sta mi veliko podporo, da sem prišel do sem. Vse te lastnosti prenašam v svojo trenersko pot.  Kot igralec sem imel možnost igrati z zelo dobrimi igralci, moral sem delati veliko več kot oni, da sem  jim lahko sledil in si priboril minute na parketu.  Nikoli nisem odnehal, zato to vztrajnost prenašam na igralce. Tudi izven dvoran se je dogajalo marsikaj, zato te izkušnje uporabljam kot trener, saj točno vem, kako razmišlja igralec. Skozi svojo pot sem črtal besedne fraze: saj bo, ne morem, ne gre mi. Omenjenih fraz ne maram in jih nočem slišati niti v športnem oz. osebnem življenju. Iz vsake izkušnje sem se nekaj naučil in jih uporabljam za prihodnost, če pa je ta negativna, pa vedno hočem ven potegniti pozitivno stvar.

Vodil si mlade, bil si pomočnik pri članih, sedaj vodiš člane. Kaj so po tvojem glavne razlike med enim in drugim?

Košarka je že dolgo iznajdena, mi trenerji pa vseskozi »zakompliciramo stvari« oziroma iščemo toplo vodo, kar nas včasih potisne v poraz. Vse kategorije gledam kot nekakšno piramido, ki ji moraš postaviti močne temelje, da lahko stoji na njih. Ne smeš graditi brez temeljev, kajti prej ali slej se podre. Zato je potrebno ustvariti bazo otrok, kvantiteto, nato pa kvaliteto. Pri najmlajših (šola košarke) mora biti v ospredju zabava, da se otroci zaljubijo v košarko, trener se mora z njimi igrati – se postaviti na njihov nivo. Vse je potrebno narediti za veliko bazo. Skozi zabavo morajo spoznavati osnove košarke, disciplino, higieno … Izpostavil bi, da je tukaj potrebno že delati na motoriki, kajti tukaj so nove generacije, ampak spet vse skozi zabavo. V pionirskem pogonu pa se začne do potankosti piliti individualna tehnika in zelo malo individualne ter skupinske taktike, kajti potrebno je razviti igralčevo kreativnost.
Mladinski pogon je pogon učenja predvidevanja obrambnih in napadalnih situacij, razvoj individualne ter skupinske taktike ter fizične moči. Tudi individualna tehnika ne sme biti v ozadju. Članska kategorija je vrh omenjene piramide, srce kluba, ki ga poganjajo žile (mladinski pogon) in če si delal sistematično, boš dobil igralca (tu je tudi talent), pripravljenega na preskok iz mladinskega pogona k članom, kar pa je zelo zahtevno in marsikoga dobrega igralca je ta prehod dobesedno »požrl«.  Moje mnenje je, da je najtežje delati z mlajšimi kategorijami, saj zahteva največ truda in znanja. Kot članski trener pa je 70 % kadrovanja in psiholoških dejavnikov, 30 % pa taktičnega znanja in trenerskega »šmeka«–postaviti igralca na mesto in mu dati vlogo, za katero ti bo dal svoj največji  učinek ter izbira taktike moštva, ki ugaja sestavi. Razlika je, ali si sestavljaš ekipo na svojo taktiko ali dobiš ekipo, pa ji moraš postaviti ustrezno taktiko. Pri članih bi izpostavil trenerski »šmek«, ki pa ti ga nobena literatura ne mora dati, nihče te ne more naučiti … Pri mlajših kategorijah pa bi izpostavil individualno  tehnično in taktično natančnost  ter navade, ki jih je kasneje pri članih nemogoče spreminjati.

KK Vojnik je relativno majhen klub in slovenski javnosti nepoznan.  Toda že pogled na spletno stran www.kkvojnik.si nam poda nekakšno drugačno sliko. Imate lepo dvorano, fantje pri vas lepo napredujejo, ste kandidati za višji rang. Kakšna je pravzaprav zgodba in rdeča nit kluba?
Res je mali in mlad klub (20 let). Ampak ima veliko število otrok – dobra šola košarke v okolici, zato se za vojniško košarko ni bati. Delamo zelo sistematično, tako trenerji kot uprava. Smo že pričeli črpati dobre rezultate (U13 – 3. Mesto, s člani preboj v 3. SKL). Kvantiteto doselekcioniramo  iz leta v leto, da lahko potem delamo kvaliteto. Za preboj v ligo višje smo imeli štiriletni cilj, ki pa smo ga izpolnili že po drugem letu. Kot trener sem naredil svoje, prav tako tudi igralci, sedaj pa je na vrsti uprava, ki odloča o tem. Je pa vse povezano s financami. Ne bom pa pustil, da na račun članske kategorije trpijo mlajše kategorije! V vsakem primeru strmimo k skupnemu cilju, da proizvedemo reprezentanta! »Rdeča nit kluba« je kot v vsakem klubu, ampak se borimo, kajti uprava je sestavljena iz uspešnih podjetnikov, ki vedo kaj in kako delati in se ne spušča v stroko, zato pa jim stroka vrača zelo dobre rezultate.

Trenerji moramo črpati znanje iz vseh možnih virov. Kje ga črpaš ti?

Imam še nekaj starih knjig od Yugo-košarke.  Največ odnesem od gledanja tekem po televiziji, od svojih analiz, pogovorov z drugimi trenerji, seminarjev. Večkrat obiščem različne klube, kampe po tujini in primerjam delo, pa vedno vidim, da je košarka že dolgo iznajdena. Vsako dobro vajo dam v svoj izbor, prav tako si zapomnim res dobro rešeno taktično situacijo. »Največ zaupam samemu sebi, zato se sam največ naučim.«

Ko se zjutraj zbudiš in je pred tabo nov delovni dan, kaj si rečeš?
Sladko se nasmejim in odidem na tek, kjer v glavi opravim svoj tedenski plan, svoje analize itd., kar seveda potem dam na papir.

Če bi imel na izbiro pet stvari v povezavi  s košarko in bi jih lahko dobil jutri, bi to bile?

  • Vsak dan celotno igrišče,
  • psihologa,
  • nove žoge,
  • kup športne opreme za trening, da bi jo razdelil igralcem, ki so v socialni stiski,
  • kombi, da bi igralce vozili na trening in na tekme.

Kaj kot trener v Sloveniji najbolj pogrešaš pri stanovskih kolegih?
Moram priznati, da s temi  kolegi nimam problemov, pogrešam pa malo več lojalnosti, manj jamranja in več dobre volje.

Igraš pomembno tekmo ob polčasu in zaostajaš za 10, vidiš da tvoji igralci igrajo pod svojimi sposobnostmi, kaj jim boš rekel ob polčasu v garderobi?
Na to bom težko odgovoril, kajti vse, kar bi napisal, bi bila laž. Bi se pa pred odhodom posvetoval s pomočnikom in dobro premislil. Tu je težko biti pameten. Mogoče pa sploh ne bi odšel v garderobo in bi to prineslo obrnjen rezultat. Bi pa zagotovo nekaj spremenil v taktiki. Kaj in kako, bi se odločil na sami tekmi. Težko predvidevam, kaj bi se mi tedaj pletlo po glavi.

Čas je, da daš prvo podajo, komu boš podal žogo in kakšno bo tvoje prvo vprašanje zanj
Ker mi ga nikoli ni podal, podajam »EXTRA PASS« Matevžič Robertu, trenerju ŽKK KONJICE, ki je letos osvojil zlato medaljo (U-15). Zanimajo me dve anekdoti iz njegove igralske in trenerske poti.