Untitled Document

V znanju je moč

Kot drugi se je v rubriki »PODAJ ŽOGO« znašel trener Robert Matevžič, ki je dobil »EXTRA PASS« od Matica Močenika. 28-letnik iz Vitanj trenutno deluje v klubu ŽKK Konjice, pohvali pa se lahko tudi s kariero košarkarja, ko jo je zaključil tam, kjer jo je tudi začel – v KK Rogla Zreče. Z omenjenim klubom se je prebil v polfinale Pokala Spar in zasedel šesto mesto v prvi ligi, ob aktivni košarkarski karieri pa je zgodaj pričel tudi z delom trenerja v pionirskih selekcijah. Danes je trener v Košarkarski šoli Miki – Šport ter trener mlajših in starejših pionirk v ŽKK Konjice, obenem pa vodi tudi žensko regijsko reprezentanco »Vzhod 1«. V letošnjem letu je Matevžič »bogatejši« za naslov prvaka, potem ko je z ekipo Konjic slavil 1. mesto za dekleta U15.


Pa nadaljujmo z rubriko »PODAJ ŽOGO«.

Najprej vprašanje, ki ti ga je zastavil Matic - zanimata ga dve anekdoti iz tvoje igralske in trenerske poti?
Zelo zanimiva anekdota prihaja iz časov, ko smo bili še kadeti. Bilo je v Šentjurju, kjer smo igrali prvenstveno tekmo. Med polčasom smo zaostajali že za okoli 20 točk, nato pa se približali domačim na 6 točk razlike. Po minuti odmora smo izvajali žogo v obrambni polovici, igralci Šentjurja pa so igrali presing. Eden od naših igralcev se je uspešno odkril in položil (celo z levo roko) na lastni koš ter dosegel dve točki za Šentjur. Verjetno se zdaj ne sprašujete več, zakaj od mene ni dobil še kakšnega »ekstra passa«.
Veliko zanimivih anekdot seveda prihaja tudi iz trenerske poti. V začetku tekmovalne sezone smo pripravljali akcijo in zaključek iz »pick&rolla«, kljub večkratnim ponovitvam pri 5:0 so punce še vedno delale površno. Že se je bližal vrhunec moje jeze, ko sta se ravno pri tej blokadi dve igralki z glavami zaleteli skupaj. Igralke so se že pripravljale na izbruh jeze, vendar smo se vsi skupaj najprej samo debelo pogledali, nato pa planili v smeh. Po tem doživljaju so se le sestavile in začele bolje izvajati akcijo.
Konjice, U15, dekleta, prvakinje … ključne besede ob tvojem imenu v zadnjem času. Povej nam kaj o tem? Lanskega aprila, ko sem prevzel ekipo U15, sem takoj opazil, da ima ta velik potencial. Dekleta so res celo leto odlično trenirale ter redno obiskovale treninge. Treninge so obiskovale tudi poškodovane igralke in delale za njih prilagojene vaje. Iz tega se je videlo kakšno željo po napredku in osvojitvi medalje imajo. Vso sezono smo stremeli k individualnem napredku, ki je še vedno najpomembnejši v tej kategoriji, hkrati pa sem jih naučil tudi osnov taktike, da so lahko uspešno igrale tudi že na višjem nivoju (kadetska liga). Od igralk sem pričakoval le maksimalen trud na treningu, borbenost in željo na tekmi. Večkrat smo že povsem v izgubljenem položaju izvlekli zmago, kar dokazuje njihov karakter. Sam vedno pravim, da se vsak trud, vsaka kaplja znoja slej kot prej obrestuje. In ravno to miselnost mi je nekako uspelo prenesti na igralke. Tako smo bili ob koncu sezone vsi skupaj za trud lepo poplačani.
Včeraj si šel spat kot navaden smrtnik, naslednji dan, kot prvak. Kaj ti pomeni ta naslov?
Glede na to, da je to moj prvi naslov prvaka v karieri, mi bo dan finalne tekme vedno ostal v zelo lepem spominu. Ne samo zaradi naslova prvaka, ampak tudi zaradi dejstva, da so punce stopile skupaj v najtežjih trenutkih. Vsaka je prevzela svoj del odgovornosti nase. V sami finalni tekmi nismo odigrali ravno najlepše košarke, ampak z zrelo in pametno igro dosegli ta naslov. Takoj po tekmi sem pri sebi začutil nekakšno olajšanje, veliko zadovoljstvo in zadoščenje za vse ure preživete v športni dvorani. Še danes sem zelo ponosen na dekleta in dejstvo, da sem lahko bil trener tej super ekipi.

ŽKK Konjice, klub, ki je prepoznaven v slovenskem prostoru. Kakšna je njegova zgodba in kakšna je rdeča nit?
Že dolgo je znano, da se v ŽKK Konjice odlično dela z mlajšimi selekcijami. Rdeča nit vsega tega so dobri pogoji (predvsem razpoložljivost dvorane) za treninge, predani trenerji ter seveda dekleta, ki so že od malega navajena na redno in zahtevno treniranje. Na tem mestu je potrebno omeniti Stojana Finka, ki odlično vodi delo mladinskega pogona in je hkrati uspešen članski trener. Za nami stoji uprava, ki vlaga veliko znanja in truda, da se ostali lahko osredotočimo res samo na košarko. Velika baza igralk prihaja iz Košarkarske šole Miki Šport, nekaj malega pa še iz bližnjih krajev. Če bi nam nekako uspelo to bazo še povečati, bi lahko storili še kakšen korak naprej. Največja težava v klubu se nato pojavi pri članski ekipi, saj ima veliko igralk službene ali pa študijske obveznosti in zaradi tega posledično nižjo udeležbo na treningu. Vendar smo kljub temu z njihovimi nastopi zelo zadovoljni.

Se poleg košarke ukvarjaš se s čim?
V glavnem se moje življenje vrti okoli košarke oz. okoli športa nasploh. V prostem času, kolikor ga zaradi vsakodnevnih treningov sploh ostane, s prijatelji odigramo tudi kakšen tenis, skvoš … Lansko leto sem po dolgih letih tudi uspešno zaključil s študijem, tako da počasi že razmišljam o kakšni dobri službi. Toda tudi če se bo ta želja uresničila, še nameravam ostati v košarki.

Začetek delovnega tedna. Kako ga načrtuješ?
Vsak začetek tedna si najprej zastavim okvirni tedenski načrt treningov. Velikokrat so tu še kratke analize tekem z vikenda. Na spletu si ogledam tudi različne seminarje, da poberem kakšno zanimivo vajo, ki mi bo v prihajajočem tednu prišla prav, saj želim dekletom ponuditi čim bolj raznovrstne treninge.

Če bi imel na izbiro pet stvari v povezavi  s košarko in bi jih lahko dobil jutri, bi to bile?

  • Vse potrebne košarkarske rekvizite, ki bi omogočali še kvalitetnejšo vadbo,
  • jutranje individualne treninge,
  • prevoze na tekmo,
  • večje razumevanje države in sponzorjev do športa nasploh, saj je te vedno težje najti,
  • več mednarodnih turnirjev.

Pri svojem delu imaš zagotovo koga, ki ti je mentor? Kdo je to in kako ti pomaga?
Moj prvi košarkarski mentor je bil Slobodan Benić, od kogar sem se naučil začetkov trenerstva, ki so velikokrat zelo težki. Kot prvi je predlagal in mi ponudil priložnost, da postanem trener, za kar sem mu hvaležen. Nato sem prestopil v ŽKK Konjice, kjer je ta mentor postal Stojan Fink, s katerim še vedno odlično sodelujeva. Veliko je medsebojne komunikacije, kaj je potrebno pri kateri igralki popraviti, katere stvari bi spremenili na treningih, v sami igri na tekmah, kako se lotiti katere ekipe in podobno. Občasno se tudi dopolnjujeva na treningih. Ker ima zelo široko področje košarkarskega znanja, od njega kdaj pa kdaj »prekopiram« tudi kakšno novo vajo. S svojimi strokovnimi nasveti mi je bil v veliko pomoč tudi na samem finalnem turnirju. Poleg njega mi z nasveti pomaga tudi trenerka kadetske ekipe Katja Temnik.

 

 

Pomembna tekma, 7 sekund do konca vodiš za 2 točki. Nasprotnik ima napad po minuti odmora. Kaj boš naredil? Poskusil braniti in tvegal zadetek za tri točke? Naredil osebno in imel zadnji napad? Mogoče kaj drugega?
To je težko vprašanje, saj je veliko odvisno od drugih dejavnikov, kot so višina doseženega rezultata, od stila igre naših nasprotnic ter od njihovih individualnih kvalitet. Ampak sam bi se v takšnem primeru odločil za branjenje. Najprej bi v minuti odmora svojim igralkam naročil na kaj morajo biti pozorne, zabičal pa bi jim tudi, naj ne storijo osebne napake pri metu na koš in v nobenem primeru ne pustijo odprtega meta za tri točke. Je pa v takšnih primerih vedno možnost, da se ti izide ali pa ne.

Čas je, da daš podajo, komu boš podal žogo in kakšno bo tvoje prvo vprašanje zanj. 
Baseball pass podajam v Grosuplje, h kljub mladosti izkušenemu in odličnemu trenerju Luki Hrovatinu. Povprašal bi ga, ali ima pripravljen večmesečni plan treniranja ali treninge sestavlja sproti ter na podlagi česa jih sestavlja.