Untitled Document

V znanju je moč

Luka Hrovatin se je iz Grosuplja vrnil na rodno Primorsko, med tem pa še za hrbtom podal žogo trenerju, ki je zaslužen, da se je obala še enkrat več zapisala na košarkarski zemljevid. V tokratni rubriki vam predstavljamo Sama Miško. Trener, ki je izstrelil kar nekaj imen na prvoligaško sceno in tudi višje. Rezultati, ki jih je dosegel, so bili posledica prave predanosti delu, saj je združil tako razvoj igralcev, kot ekipni uspeh. Več pa si preberite v novi rubriki Podaj žogo, ki je poletju primerno tokrat iz obale.

Luka je Samu postavil prvo vprašanje.

Da si v majhnem okolju kot je Koper uspel do 1.SKL popeljati toliko košarkarjev, ti štejem kot izjemen uspeh. Kje je glavni razlog, da ti je to uspelo? Katera trenerjeva lastnost se ti zdi najpomembnejša pri vzgoji mladih?
Glavni razlog ne obstaja. Pri vzgoji mladih je pomembnih več faktorjev. Tukaj ne govorim o ringa, ringa raja treniranju, temveč o vzgoji igralca, ki je sposoben kasneje trenirati in igrati na višjem nivoju.
V prvi vrsti ti mora igralec popolnoma zaupati. Da ti igralec popolnoma zaupa, moraš za to imeti znanje o košarki, z vsakim igralcem vzpostavim prijateljski odnos, do igralcev sem pošten in odkrit, kar obljubiš, moraš tudi izpolniti. Kar mislim, to igralcu tudi povem v obraz in jim ne govorim hvalospevov, vse kar od njih zahtevam, jim tudi na igrišču pokažem in to vse, prav vse, razen zabijanja, imeti moraš smisel za humor, vendar igralci morajo vedeti, kje je skrajna meja. Ko se skregamo, hočem da takoj razčistimo kdo je kriv za nastalo situacijo. Pri meni nista nikoli dva krivca, ampak samo eden … in ko igralci vidijo, da si odkrit, pošten in da imaš znanje o košarki in da tisto, kar zahtevaš znaš tudi na igrišču pokazati, potem ti igralci to vračajo s trdim treniranjem in posledično prihaja do uspeha igralca.

Bil si mlad in nadobuden košarkar, želel si postati vrhunski igralec, vendar so že takrat v tebi tlele želje, da bi postal trener. To si postal pred 17 leti. Kako je prišlo do tega?
Res je, pred 17 leti sem sina prvič vpisal v košarkarski krožek, ki ga je takrat vodil Walter Vatovec. Prisoten sem bil na večini treningov in prav tam sem dobil navdih za delo trenerja. Začel sem s treniranjem najmlajših, se pravi s krožki na šolah in kasneje z vsemi mlajšimi selekcijami od U9 do U19 in nato še s člani. Pot, brez preskakovanja kategorij, ti da celotno sliko košarke in tako postaneš kompleten trener. Mislim, da je to edini pravi način za vsakega izmed nas.

Začel si v KK Koper, nadaljeval v ŠD KOŠ, kjer si dosegel tudi največje uspehe, nato pa selitev v vetrovno Ajdovščino in povratek v ŠD KOŠ. Trije klubi, kaj ti je pri vsakem ostalo najbolj v spominu?
Ja, začel sem v KK Koper, kjer sem treniral kar nekaj zanimivih igralcev, ki pa so kasneje bili napačno vodeni. V KK Koper sem si nekako nabiral izkušnje in se učil na svojih lastnih napakah. V tistih časih je bil v Kopru članski trener Zrinski Boris, od katerega sem se hotel ogromno naučiti. Bila sva dobra prijatelja in pripravljen sem bil od njega pobrati kar največ košarkarskega znanja, vendar je prehitro zapustil KK Koper, tako da sem se večino stvari naučil iz takratnih video kaset. Zaradi nestrinjanja glede položaja mladih v KK Koper, sem se s KK Koper razšel in pričel sem s treniranjem v ŠD KOŠ. Večina igralcev je takrat iz KK Koper prestopila v ŠD Koš, kjer sem nadaljeval z začrtanim delom. Spominjam se kako smo zaradi problemov s telovadnicami včasih trenirali tudi na zunanjih igriščih. Trenirali smo v dvoranah, kjer ni bilo gretja, vendar smo s trdim treniranjem prišli do rezultatov.
Po vseh teh uspešnih letih v ŠD Koš, sem si želel spremembe in pristal sem v Ajdovščini, kjer sem postal trener članske ekipe, kasneje pa strokovni vodja in trener kadetov. V klubu sem jim predstavil kako naj bi potekalo delo na dolgi rok in z vsem so se tudi strinjali, ko pa je prišla priložnost za napredovanje s člansko ekipo iz 3.SKL v 2.SKL, smo ostali z upravo kluba na različnih bregovih. Oddaljili so se od začrtane poti, katero smo na začetku zagovarjali, zato smo se tudi razšli, tako zdaj treniram v ŠD KOŠ, kjer delamo novo zgodbo.

 

 

Že v enem od prejšnjih vprašanj, sem odgovoril na vprašanje kako ti začnejo igralci verjeti in zaupati.
S trdim in kvalitetnim treniranjem, predvsem pa s trdo roko in z veliko discipline pridejo rezultati.
Pri tem moraš imeti seveda tudi pravi material, da lahko pridejo ti igralci na nivo 1. SKL.
Vcepil sem jim zmagovalno mentaliteto, ki je prejšnje generacije niso imele. Do takrat so mislili, da so igralci iz Ljubljane »baubau«. Svojim mladim igralcem stalno ponavljam, da si morajo v življenju neprestano postavljati realne cilje in da morajo na koncu do njih tudi priti.

Leta 2006 državni prvak s pionirji, 2007 tretje mesto prav tako s pionirji, 2009 prvak s kadeti. Igralci, ki so rasli s tabo in postali pravi zmagovalci. Rojc v Krki, Hodžić konstantno na prvoligaški sceni in Hrovat v Olimpiji. Kaj je krasilo vašo igro? Kako si ti doživljal te fante? Kako si jih pripravil skupaj z ostalimi, da so ti sledili, verjeli in na koncu tudi zasluženo slavili.
Tukaj si pozabil še Brodnik Jako, ki je leta 2008 prišel iz U. Olimpije trenirat v ŠD KOŠ. Za Olimpijo je bil takrat neperspektiven igralec. Po enem letu kvalitetnega treniranja, ga je Olimpija hotela ponovno zvabiti v svoje vrste, vendar je takrat Jaka izbral Zlatorog. Moram omenit, da sem treniral tudi Gverič Borisa, igralca ki je veliko obetal, vendar je imel kasneje probleme s poškodbami in je prenehal z igranjem. Treniral sem tudi Čančar Vlatka, ki trenutno igra za U. Olimpijo in za katerega sem izredno vesel, da je tako napredoval. Pod mojim okriljem je dve leti treniral tudi Radanovič Matija, ki je letos v KK Parklji izredno napredoval in bo po moji oceni kmalu zaigral v 1.SKL.

V ŠD KOŠ si postal tudi prvak 4. SKL z ekipo v kateri je igralo 7 kadetov. Kako bi opisal to izkušnjo? Kako vcepiš mladim fantom samozavest, da se »tepejo« s člani?
Generacija fantov, ki so takrat postali kadetski državni prvaki, so istočasno igrali vodilne vloge v članski ekipi, ki je isto leto postala prvak 4.SKL. Bilo je veliko, veliko individualnih treningov. Včasih sem bi z učitelji na šoli dogovorjen, da so bili od ure telovadbe opravičeni in sem takrat jaz z njimi opravil individualni trening.
Fantje so vedeli, da bojo pri članih igrali vodilne vloge, zato jim je samozavest hitro rastla.
To so bili izredno samozavestni fantje.

Mentaliteta fantov na obali je drugačna, kje vidiš ti bistvene razlike v primerjavi z ostalo Slovenijo?
Ne razumem dobro vprašanja. Ha, ha, ha, Primorci smo znani po tem, da smo bolj odprti od ostalih ljudi po Sloveniji.
V košarki ne vidim neke bistvene razlike med Primorci, Štajerci, Ljubljančani …
Veliko je odvisno od vzgoje igralcev, ki se začne že pri najmlajših in ne pri U15, kot to mnogi mislijo.
Za to so pa odgovorni trenerji in starši. Jaz učim fante, da so čim bolj odprti in da jih ne sme biti ničesar sram, predvsem pri ženskah. Ha, ha, ha.

Znan si kot zelo odprt človek in svoje znanje rad deliš z ostalimi. Pred leti si posnel tudi svoj video. Kaj misliš, smo Slovenci na splošno preveč vase zaverovani in zaprti? Kako ti vidiš sodelovanje med trenerji v Sloveniji? Česa nam najbolj primanjkuje?
To, da smo Slovenci preveč vase zavarovani, se popolnoma strinjam. Trenerjem po Sloveniji primanjkuje predvsem košarkarskega znanja. Sodelovanje med trenerji v Sloveniji je po moje zelo slabo. Mladim je odveč, da bi starejšega trenerja, ki nekaj ve o košarki, vprašali za nasvet.
Obstajajo pa trenerji in teh je veliko, ki svoje znanje ne želijo prenašati na mlajše trenerje, ker hočejo znanje obdržati samo zase. To smo mi, Slovenci.
Slovenski trenerji so preveč egoistični in to ni dobro. Premalo smo odprti. Svoje znanje bi morali deliti z drugimi trenerji in edino tako lahko napredujemo.
Mladi trenerji, ki vstopajo v trenerski posel, bi morali imeti preko klubov organizirane interne trenerske seminarje.

Kaj bi po tvoje bilo potrebno spremeniti, da bi lahko Slovenija postala boljša v produkciji igralcev?
Ne more biti vsak mladenič, ki na Fakulteti za šport opravi trenerski izpit, trener. Večina mladih trenerjev misli, da je to dovolj.
Velika večina trenerjev po Sloveniji govori in na veliko razlaga, kako jim ni v prvem planu uspeh ekipe, da je najbolj bistvena stvar v mladinskem pogonu tehnika in bla, bla, bla. Vsi po vrsti lažejo.
Malo, zelo malo trenerjev po Sloveniji dela igralce in ne ekipe.
Vsak perspektiven igralec bi moral od U15 naprej imeti minimalno dva individualna treninga na teden, U19 tri treninge na teden. Govorim predvsem za individualne treninge tehnike napada in posamične obrambe. Vsak trener bi moral to tehniko v mladinskem pogonu tudi pokazati. Za temi stvarmi bi morala stati uprava in to dosledno izvajati. Perspektivne igralce je treba na pravilen način forsirat preko članske ekipe, ki ne nastopa v najvišjih ligah.
Ne me narobe razumet, ampak jaz sem zelo malokrat delal po smernicah KZS, to pa zato, ker sem verjel v svoj način dela, ki je prinašal rezultate.
Trenerji delajo na pamet, kar se jim govori na seminarjih, to avtomatično prenašajo na svoje treninge. Trenerji ne razmišljalo kakšne vrste igralcev imajo.

Kakšne so tvoje trenerske ambicije?
Ha, ha, ha, ha, jaz že dolgo, dolgo, trenerskih ambicij več nimam, to pa zato, ker vem, da je danes v slovenskem prostoru, prostor samo za »ritoliznike« in se vse odvija po nekih vezah. Tisti, ki pa z mladimi znajo delati, so pomaknjeni na stran. Moje zadovoljstvo je delati z mladimi igralci, ki so voljni delati, trdo delati in imajo svoj cilj.

Povej nam kakšno anekdoto iz tvoje trenerske zgodovine, ki se ti je zapisala v spomin.
V ŠD Koš smo nekoč imeli svoj košarkarski kamp, katerega je obiskovalo blizu 200 otrok, mladeničev.
Kot na večini kampov so bile zvečer tekme med ekipami.
S sodnikom, ki je sodil tekmo, nisem bil v preveč dobrih odnosih. Mladi poba s piščalko je bil zelo aroganten in vseved, ki ni znal razložiti mladim igralcem, zakaj so naredili prekršek.
Ko me je ob neki svoji čudni odločitvi razjezil, sem zahteval minuto odmora. Igralcem sem povedal, da bom v igro poslal 6 igralcev in da bomo igrali s šestimi igralci, dokler sodnik tega ne bo opazil. Med igralci in publiko je prišlo do glasnega smeha. Ker sodnik v doglednem času ni opazil, da igramo s šestimi igralci, sem zopet zahteval minuto odmora in v igro sem zopet poslal 5 igralcev. Po tekmi sem sodnika vprašal, da kako ni opazil, da sem nekaj časa igral s šestimi igralci. Sodnik mi je samozavestno odgovoril, da naj se neham hecat in da če se bi to zgodilo, bi to takoj opazil.

Čas je, da podaš žogo naslednjemu kolegu, komu jo boš podal in kakšno vprašanje mu boš postavil?
Žogo podajam mojemu prijatelju Zoranu Lazarevskemu, ki je nekaj sezon treniral zamejsko ekipo Sokol.
Vprašal bi ga kakšna je razlika med treniranjem zamejske ekipe v Nabrežini in treniranjem v Sloveniji.