Untitled Document

V znanju je moč

Samo Miška je dal podajo za hrbtom Zoranu Lazarevskemu, ki je v svoji bogati igralski karieri odigral ogromno tekem in si nabral neprecenljive izkušnje, ki mu pomagajo tudi pri njegovemu trenerskemu delu. Vprašanje, ki ga je Samo zapisal na žogo je kljub vročemu poletju ostalo zapisano…

Kakšna je razlika med treniranjem zamejske ekipe v Nabrežini in treniranjem v Sloveniji?
V Italiji se trenira dosti manj kot v Sloveniji. Še posebej to velja za članske ekipe. Mi smo trenirali 2x na teden in igrali tekmo. Igralci so pa velikokrat manjkali zaradi službe ali privat zadev, kot so razne večerje z družino ali prijatelji.

Pa se vrnimo na začetek, prav je da se dotaknemo vaše igralske kariere. Kje in kdaj ste začeli?
Košarko sem začel igrati v 4.razredu v domačem Kopru. Moj prvi trener je bil Slavko Đukič. Treniral me je v šoli košarke. Naslednje leto so me  že priključili v selekcijo kluba in tako se je začelo bolj resno treniranje.

Kako pa se je nadaljevala zgodba v Kopru?
V klubu me je najprej treniral  Željko Ciglar. V sezoni 92/93 je člansko ekipo prevzel Vječeslav Kavedžija in me kot mladega igralca priključil članski ekipi. Tista sezona je bila najuspešnejša v zgodovini kluba, uvrstili smo se  v finale in osvojili drugo mesto, takoj za Olimpijo. Po tisti sezoni so se težave stopnjevale iz leta v leto in klub je počasi propadal.

Sledil je prestop…
Trener Kavedžija je v sezoni 95/96 prevzel Kraški zidar, ki je takrat nastopal v 2.ligi. Povabil me je, da se mu pridružim in povabilo sem sprejel, tako da sem se preselil v Sežano. To sezono smo se uvrstili v 1. ligo. V Kraškem Zidarju sem ostal štiri sezone. V sezoni 99/00 sem zapustil Sežano in se vrnil v matični klub Koper.

Koper takrat ni bil več v 1. ligi?
Klub v Kopru je takrat nastopal v 3. ligi. Poleg igranja košarke sem začel tudi delati v Luki Koper in se odločil, da ne bom več poklicni košarkar. Že takrat so bila plačila neredna, tako sem si pomagal s tem, da sem dopoldne hodil v službo in zvečer treniral. Sezono smo končali brez poraza in se uvrstili v 2. ligo. Naslednja sezona 00/01 je bila zgodovinska, saj smo se uvrstili v prvo ligo. 
Druga pozitivna stvar pa je bila, da smo v Kopru po dolgih letih le pričakali novo dvorano Bonifiko. Zaključne boje za uvrstitev v 1.ligo smo igrali prav v novi dvorani pred 2.500 gledalci.

Malo tu malo tam, spet so sledile selitve?
Pri Kraškem Zidarju sem igral štiri sezone od 03/04 do 06/07, nakar me je pot vodila za eno sezono v Postojno.
Nastopali smo v 2. ligi. Za nami je bila uspešna in lepa sezona, ker smo se uvrstili v 1.ligo. Zanimivo je da sem vsakič prestopil v klub, ki je igral v nižji ligi in na koncu sezone napredoval v višjo. Ta sezona je bila zame še zanimiva, ker sem tik pred koncem dobil vabilo kluba iz Sežane , da vodim ekipo kot trener v borbi za obstanek. S Postojno smo že bili uvrščeni ligo višje in tako so mi dovolili, da vodim Sežansko ekipo. Žal so nas tuji igralci zapustili in se nam ni uspelo obdržati v 1. ligi. V Postojni  so se začele finančne težave. Vrnil sem se v Sežano, kjer sem kot igralec  nastopal še štiri sezone. Po končani sezoni 2010/11 končal z aktivnim igranjem košarke.


Konec igranja? Predvidevamo, da se začne trenerstvo.
Res je, tu se začne moja trenerska pot. Takoj sem sprejel povabilo in prevzel vodenje U-13 in članske ekipe v klubu Sokol iz Italije. Mojo drugo sezono smo se s člansko ekipo uvrstili ligo višje in sicer v »serie D«. Tisto leto sem treniral U-14 in člane pri Sokolu, ter ekipo U-17 Jadrana. Naslednji dve sezoni pa zopet samo  U-17 in člansko ekipo Sokola.
Letos pa sem se odzval povabilu Kluba iz Sežane in se priključil njim.

Igralski list torej popisan, trenerski pa šele na začetku. Kako ste se znašli v tej vlogi?
Moram priznati da je trenerstvo dosti težja stvar, kot biti igralec.Imaš večjo odgovornost in dosti več dela. Za to pa je potrebno dosti več časa. Treba se je pripravit bodisi za trening ali tekmo, nato so tu analize, razmišljanja kaj in kako popravit, da bo bolje in še in še.

Kakšne so vaše ambicije?
Po pravici povedano nimam nekih velikih ambicij, da bi se profesionalno ukvarjal z trenerstvom. Uživati, kolikor se le da in prenesti znanje na mlade igralce, ki bi radi postali košarkarji.

Delali ste tako z mladimi, kot s člani, kje se bolje znajdete? Kaj vam je bolje?
Definitivno v mlajših selekcijah. Mlajši igralci te vedno poslušajo in ubogajo. Pri članih je to druga zgodba. Najde se kak negativnež v ekipi in vse se ti lahko vse sesuje. Treniranje članov je zelo zahtevno.

Italija, Slovenija, dve državi, dve različni kulturi, kaj pa košarka in pogled nanjo?
V Sloveniji je za stopničko ali dve vse bolj resno. Igralci včasih dobijo tudi kak honorar, medtem ko je v Italiji vse bol na bazi rekreacije. Moram priznati, da so moji člani trenirali in igrali za zabavo. Po treningu ali tekmi pa je bilo obvezno druženje z pivom. Če tega ni bilo, ni bilo niti pravega vzdušja.

Če bi lahko bil trener kateregakoli kluba na svetu bi vodil in zakaj?
Priznam, da sem navijač KK Partizan in voditi bi si želel ta klub, predvsem zaradi navijačev in njihovega vzdušja.

Odločili ste se, da svojo podajo v protinapad date Primožu Šerifu Slaviču. Kaj ga boste vprašali?
Vprašal bi ga, kdaj bomo v 1.SKL gledali kakšen klub iz Prekmurske regije?