www.kosarkarski-trenerji.com

Untitled Document

Podpora vrhunskim dosežkom je ekipa športnih psihologov, ki športnikom nudi strokovno podporo pri izboljšanju psihološke pripravljenosti in jim s tem omogoča doseganje svojega potenciala. Sestavljajo jo športni psihologi mag. Aleš Vičič, Blaž Zagorc in Andreja Holsedl. Delujejo pod vodstvom mag. Aleša Vičiča, ki ima šestnajst let praktičnih izkušenj na področju športne psihologije. Sodelovali so že z več kot 350 različnimi športniki in trenerji iz več kot 30 športnih panog, od mladinskega do vrhunskega nivoja. Na KZS delujejo kot zunanji strokovni sodelavci. Enkrat mesečno bodo odgovorili na vaša vprašanja. Vse, kar vas zanima nam pošljite na info@kosarkarski-trenerji.com

POGLEJTE TUDI 1. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 2. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 3. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 4. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 5. VPRAŠANJE


6. vprašanje

Zakaj pride na naših tekmah in treningih do izjemno velikega števila enostavnih napak (zgrešeni zicerji, prosti meti) in kaj lahko storimo, da to popravimo?

Lep pozdrav vsem. Danes odgovarjamo na del vprašanja, ki smo ga prejeli od enega izmed trenerjev. Ker je bilo vprašanje obširno in je zavzemalo več različnih teoretičnih vidikov smo ga smiselno združili, del vprašanja pa pustili za prihodnjič.

Tematika je zagotovo takšna v kateri se boste našli tudi ostali trenerji, saj v vsaki ekipi lahko najdemo nekaj igralcev, ki imajo podoben problem, občasno pa se tudi vsaka ekipa znajde v takšni situaciji kot je opisana v vprašanju. Trener, ki nam je poslal vprašanje sicer vodi selekcijo U15, vendar pa se seveda enaka težava pojavlja tudi v drugih selekcijah.

Da bi bolje razumeli ozadje tega problema se bomo za začetek obrnili na motivacijo. Ko igralci v mlajših kategorijah pričnejo z igranjem košarke le-ta večinoma bazira na igri, zabavi, prav takšni pa so tudi njihovi motivi. Ravni nekje okoli 15.leta starosti (seveda pri nekaterih že precej prej), pa se zgodi močan premik od opisane notranje motivacije, k zunanji motivaciji, saj tako klubu, trenerjem kot igralcem vedno več pomeni tekmovalni vidik košarke, ki pa seveda prinese nove probleme. Košarka ne predstavlja le vira zabave, izziva, igre, ampak marsikomu prinese tudi nekaj rezultatskega pritiska, ki v prejšnjih kategorijah v takšni meri ni bil prisoten.

Drugo pomembno ozadje, ki prav tako vpliva na psihološko dogajanje v teh letih pa je povezano s samozavestjo, v teh letih smo namreč priča hitremu telesnemu razvoju (še posebej pri visokih igralcih), ki poruši nekatere motorične vzorce in seveda posledično tudi samozavest mladega košarkarja.

Tretji del ozadja razumevanja problema pa so strategije spopadanja s stresom. Mladi košarkar se le-teh namreč začne učiti ravno v teh letih, ko se s tem sploh prvič začne bolj jasno soočati. Določenih strategij se vsako nauči sam, pomembno vlogo pri dojemanju stresa pa odigrajo tudi starši in trenerji ter kasneje seveda tudi športni psihologi. V zadnji triadi osnovne šole pa večina mladih košarkarjev zagotovo še ni opremljena z jasnimi strategijami za spoprijemanje s stresno situacijo. Seveda tu obstajajo individualne razlike, zaradi katerih se nekateri s tem problemom spopadajo že pri 10 letih, drugi pa šele pri prehodu k članom.  

Zakaj torej pride do tega, da ekipa in igralci na tekmah funkcionirajo drugače kot na treningih ali celo ves čas pod svojimi zmožnostmi?

Glavni razlog moramo iskati v stresnem funkcioniranju. Kot smo razlagali v prejšnjem prispevku stres pomeni odziv našega organizma na dogodke iz okolja. Ljudje imamo ''evolucijsko vgrajen'' stresni odziv telesa, ki je pri vseh dokaj podoben in se kaže v določenih telesnih reakcijah (višji utrip, hitrejše dihanje, potenje in mišična napetost), v mentalnih reakcijah (slabše odločanje, pozabljanje, beganje pozornosti) in v spremenjeni izvedbi nalog na terenu (preveč pasivno, preveč agresivno, mehko itd.). Če upoštevamo opisano ozadje, da so tekme igralcem vedno bolj pomembne zaradi premika k zunanji motiviranosti, da mnogi nimajo izgrajene trdne samozavesti in da nimajo razvitih strategij spoprijemanja s stresom je jasno, da v za posameznika ali ekipo stresni situaciji pride do opisanega odziva organizma.

Prav do zgrešenih zicerjev in večjega števila zgrešenih prostih metov lahko pride zato, ker je igralec zaradi prisotnosti stresa napet (napete mišice predvsem v ramenskem obroču), njegova pozornost  je povsod drugje kot v izvedbi (npr. v prihodnosti ''Kaj če zgrešim''), posledično pa pride do drobnih napak v izvedbi, ki onemogočajo, da bi bil igralec uspešen (npr. preveč kontroliran izmet, neuporaba nog idr.).

Pri iskanju rešitev moramo tako izhajati iz poznavanja stresnega funkcioniranja in opisanih ozadij.

Prvi sklop rešitev se tako nanaša na delo na notranji motivaciji. Zunanja motiviranost in tekmovalnost je pomembna, a celoten klub ne sme

pozabiti, da bo velik pritisk na rezultatski uspešnosti vplival na večjo prisotnost stresa in popoln premik k zunanji motiviranosti. Iz tega vidika je pomembno na kakšen način se predstavi tekmovanje, kakšne so reakcije ob porazih in zmagah, saj s tem vplivamo na manj stresno okolje in posledično manjši stresni odziv organizma.

Zaradi opisanega padca samozavesti je pomembno, da si trener vzame čas za izgradnjo samozavesti posameznikov in to tudi načrtno dela z izbiranjem načina treninga, nalog in vaj ter predvsem z nagrajevanjem želenega vedenja na igrišču (ne le rezultatske uspešnosti).

Trener lahko pomaga tudi pri učenju strategij spoprijemanja s stresom in igralce uči,, jim pokaže, jim razlaga in jih opomni naj se sprostijo, naj razmišljajo o izvedbi npr. prostega meta, naj čim manj razmišljajo o preteklih napakah in o prihodnosti. Trener lahko pomaga tudi pri razumevanju in zmanjševanju vzroka strahu, tako da jih sprejemajoče sprašuje kaj jih skrbi, v kaj dvomijo s čimer dobi vpogled v razmišljanje posameznika, ki ga lahko pomaga spreminjati (npr. če posameznika skrbi: ''Če falim bom menjan in ne bom igral'' mu lahko trener to prepričanje spreminja: ''Menjam te, da se spočiješ in umiriš, zaupam vate, vedno boš naslednjič igral''). Seveda pa je velikokrat potrebno tovrstne vzroke strahu in stresa strokovno odpravljati s pomočjo športnega psihologa.

Glede na to, da trener v vprašanju opisuje podobno problematiko tudi na treningih to lahko pomeni, da se je stresno funkcioniranje preneslo tudi tja. V takšnih primerih je potrebno okolje na treningih umiriti in nato postopoma v načinu treninga začeti z dvigovanjem stresnosti in treniranjem v vedno bolj stresnih okoliščinah, s čimer morajo igralci že na treningih uporabljati strategije spoprijemanja s stresom. 

Za konec naj omenimo, da so seveda takšne enostavne napake lahko tudi posledica popolne nezainteresiranosti in pomanjkanja truda igralcev, ampak tudi to velikokrat izhaja ravno iz nezmožnosti spoprijemanja s stresom, ki se pokaže v nezainteresirani igri, ne pa toliko iz osnovne nemotiviranosti. Tudi ta je namreč lahko vzrok slabše izvedbe, a v manjši meri kot stresno funkcioniranje.