www.kosarkarski-trenerji.com

Untitled Document

O AVTORJIH:

Podpora vrhunskim dosežkom je ekipa športnih psihologov, ki športnikom nudi strokovno podporo pri izboljšanju psihološke pripravljenosti in jim s tem omogoča doseganje svojega potenciala. Sestavljajo jo športni psihologi mag. Aleš Vičič, Blaž Zagorc in Andreja Holsedl. Delujejo pod vodstvom mag. Aleša Vičiča, ki ima šestnajst let praktičnih izkušenj na področju športne psihologije. Sodelovali so že z več kot 350 različnimi športniki in trenerji iz več kot 30 športnih panog, od mladinskega do vrhunskega nivoja. Na KZS delujejo kot zunanji strokovni sodelavci. Enkrat mesečno bodo odgovorili na vaša vprašanja. Vse, kar vas zanima nam pošljite na info@kosarkarski-trenerji.com

POGLEJTE TUDI 1. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 2. VPRAŠANJE


3. VPRAŠANJE

Kako motivirati mlade igralce po več zaporednih visokih porazih?

Motivacija je ena izmed ključnih psiholoških lastnosti, ki vplivajo na športnikovo uspešnost. Ampak po več zaporednih (visokih) porazih to ni edina psihološka lastnost, ki je pred preizkušnjo (sploh pri mladih športnikih). Zaporedni porazi močno vplivajo tudi npr. na samozavest mladih športnikov (npr. sprašujejo se kako je to možno; začnejo dvomiti v svoje kvalitete, tudi če jim gre na treningu dobro; vidijo se kot slabe, nekonkurenčne …), na koncentracijo (npr. ne morejo se zbrati na ključno v igri, že vnaprej razmišljajo o porazu, z glavo niso v trenutni igri, ampak v preteklih napakah ali v negativnih posledicah, ki spet sledijo …) pod preizkušnjo pa je tudi njihova kontrola čustev, npr. razočaranja.
Motivacija je sicer tista, ki nas poganja naprej, nam daje zagon (da sploh začnemo z neko aktivnostjo), vztrajnost (da v tej aktivnosti vztrajamo dlje časa in vlagamo napor) in nam kaže smer (kaj in kam želimo), a vpliva porazov na druge psihološke lastnosti ne smemo zanemariti.
Razumeti moramo, da je veliko mladih športnikov (predvsem v ekipnih športih) zunanje motiviranih – vzroki za njihovo motivirano treniranje so predvsem zunanji (npr. ker bi radi s treningi in tekmami dosegali dobre rezultate, osvajali medalje, dobili priznanje drugih, zaslužili denar, pridobili slavo itd. ). Težava zunanje motivacije pa je, da po navadi izgine takoj, ko izginejo zunanje nagrade (npr. ne dosegamo dobrih rezultatov, trener nas ne pohvali) in je pogosto povezana s pritiski, napetostjo in stresom. Druge športnike pa zelo motivira to, da želijo izboljšati tehnično izvedbo, svoja taktična znanja, motorične sposobnosti, biti bolj vzdržljivi ipd – notranja motivacija. Njihov cilj je izboljšanje igrena treningih in tekmah, iščejo stvari, ki jih še lahko izboljšajo, razmišljajo kje še lahko napredujejo. Če so dobro nastopali, so zadovoljni: ne glede na to ali so zmagali ali zgubili.
Za motivacijo mladih športnikov so značilna tudi nihanja – z zunanjo nagrado jih lahko hitro motiviramo, ampak prav tako hitro taka motivacija tudi upade, če ne najdejo vsaj nekaj notranjih motivov za treniranje. Ko jim gre dobro, so motivirani, prihajajo na treninge in se trudijo, ko pa doživijo nekaj zaporednih porazov, pa motivacija spet pade.
Večinoma imajo športniki obe vrsti motivacije - zunanjo in notranjo, je pa po navadi ena bolj v ospredju. Vsaka ima tudi svoje pomanjkljivosti: športnik osredotočen predvsem na izboljšanje izvedbe oz. na nalogo, lahko pretirava s svojo natančnostjo, kar  lahko preusmerja njegovo koncentracijo stran od tekme, niža njegovo samozaupanje (ker zelo redko doseže svoje visoke standarde) in motivacijo (ker ne vidi smisla v nadaljevanju, če ne more pravilno narediti). Preveč na rezultat usmerjen športnik, pa ima lahko velike težave pri motivaciji na dolgih, zahtevnih treningih ali v pripravljalnem obdobju – takrat namreč ni tekem in posledično se ne more orientirat na rezultate in seveda po porazih.

Nihanja motivacije so do določene mere normalna in rešitve je potrebno prilagajati vsakemu posamezniku. Vseeno trenerjem mladih košarkarjev predlagamo nekaj osnovnih smernic, da bi lahko bolje obvladali padce motivacije v svoji ekipi:

  • Pri svojih igralcih ves čas gradite njihovo NOTRANJO MOTIVACIJO: ta je bolj trajna, čvrsta, manj odvisna od zunanjih vplivov in bolj stabilna ob porazih. Zadovoljstvo nam prinaša, ker gre tu za lasten napredek, za izboljševanje tehničnih elementov ali taktičnih potez, užitek v gibanju, užitek v sami igri … motivira nas torej aktivnost sama. Poraz ne pomeni nujno slabo igro. Tudi zmaga ne pomeni nujno dobro igro. Učite igralce naj opazijo svoj napredek, pohvalite napredek, pohvalite dobre stvari ob porazih, s komunikacijo jim dajajte občutek, daželite da se zabavajo ob tem, ko igrajo, sprašujte jih po lastnih ciljih itd. Mlad športnik svojega napredka pogosto ne opazi, opazite pa ga lahko vi.
  • Na sestanku pred tekmami in na treningih jih USMERJATE TUDI NA IZVEDBENE CILJE, ne le na rezultat: še posebej v primerih, ko je ekipa v seriji porazov, konkretno povejte kakšne naloge imajo, preusmerjajte njihov fokus iz rezultata na igro, učenje, napredek (kaj pa lahko naredimo, za kaj se pa lahko trudimo, čeprav so nasprotniki boljši).
  • PRILAGODITE TRENINGE: potrudite se, da najdete načine (trening-tekme, prilagojene vaje), s katerimi bodo igralci uspešni in boste tako vseeno ohranjali njihovo samozavest in jih tako motivirali za delo naprej.
  • KRITIKA naj gre čimbolj na IGRO in ne na igralca ali rezultat: Vedno dajajte povratno informacijo, kaj je bilo dobro in kaj je bilo slabo v igri. Izogibajte se komunikaciji usmerjeni direktno na igralce in njihove sposobnosti (npr. »ti si nesposoben«). Raje mu konkretno povejte kaj ni naredil pravilno in kako želite da dela/popravi (npr. »iz takega položaja ni dobro šutirati, drugič v taki situaciji podaj«).
  • POMAGAJTE JIM PRI OBVLADOVANJU ČUSTEV: opazite negativne razlage zaporednih porazov, negativna napovedovanja (npr. »itak je brezveze, saj bomo spet izgubili«). Igralce v taki situaciji ustavljajte, dokazujte nasprotno, umirjajte, predvsem pa jim sami s komunikacijo ne dajajte tega občutka.

Za dobro soočanje s porazi lahko veliko naredite preventivno, ko pa se porazi zgodijo zastavite tudi vprašanja: Kako jim dvigniti samozavest? Kako jih pomiriti? Kako usmeriti njihovo koncentracijo na pravo mesto? Kako prekiniti razočaranje? itd.


2. VPRAŠANJE

Kako postavljati pravila v ekipi?

Lep pozdrav vsem. Najprej vsem prisotnim na seminarjih v Postojni hvala za sodelovanje in vaš prispevek. V drugem vprašanju se bomo dotaknili postavljanja pravil v ekipi. Pravila postavlja vsak trener, nekatera so ista, druga različna, postavljate jih na različne načine in znova pri nekaterih ekipah/posameznikih delujejo, pri drugih spet ne. Nekatera pravila postavite vi, druga se postavijo sama. Je pa postavljanje pravil izjemno pomembno področje, ker seveda upoštevanje bodisi neupoštevanje pravil vodi v želeno oz. neželeno vedenje. Cilj današnjega prispevka je na kratko orisati področje postavljanja pravil, ki vam lahko pomaga pri vašem delu.

Bolj kot na vsebino pravil (Katera pravila je dobro postaviti in katera ne) se bomo danes osredotočili na načine postavljanja pravil. Vsebina pravil je namreč zelo odvisna od ciljev o katerih bi se pogovarjali – timska igra, disciplina itd. Vsa pravila, ne glede na vsebino pa je potrebno na nek način postaviti in nato vzdrževati. Med pravili v grobem ločimo zapovedi, skrite norme in dogovore. Pri zapovedih gre za jasno, izrecno postavljena pravila, ki jih trener običajno igralcem zapove na začetku sezone ali na začetku posameznega treninga/tekme. (npr. ''Ko trener zažvižga, vsi prenehamo metati na koš in pritečemo do trenerja''). Skrite norme niso izrecno postavljene, so skrite. Delujejo tako, da vsi udeleženi nekako vedo, da se dela tako kot veleva skrita norma. (Npr. ''Njemu se ne podaja''). Dogovori pa so pravila vzpostavljena s strinjanjem vseh vpletenih. Ključni cilj pri postavljanju pravil je, da se pravila upoštevajo, zato je zanimivo vprašanje kaj izmed predstavljenih vrst pravil bolj deluje. Načeloma je tako, da se najlažje upoštevajo dogovori, saj so vzpostavljeni s strinjanjem vseh. Tudi skrite norme se večinoma zelo upoštevajo, kljub temu da niso jasno izrečene, kar je lahko težava v primeru, ko niso koristne. Zapovedi pa se upošteva manj, saj velikokrat niso v skladu z normo posameznika ali ekipe ali pa vsaj prinesejo določeno negodovanje.

Naloga trenerja je, da razmisli katera pravila želi imeti v svoji ekipi na vseh možnih področjih, da razmisli katera pravila v njegovi ekipi že obstajajo in jih poskuša identificirati in ugotoviti katera so koristna in katera nekoristna. Nato se mora na podlagi ugotovitev odločiti kako bo katera pravila postavil. Nekaterih pravil mu tako morda sploh ni treba postavljati, saj lahko počaka, da se kot norme vzpostavijo same ali so se celo že, pri drugih pravil pa se mora odločiti ali jih bo podal kot zapoved ali se bo z igralci poskušal dogovoriti ali bo celo prek strukturiranja treningov poskrbel, da se bodo vzpostavile same.

Morda še bolj pomembno kot postavljanje pravil pa je njihovo vzdrževanje. Vsakdo namreč lahko npr. zapove, da se na treninge ne zamuja,  vprašanje pa je kako bo to pravilo vzdrževal. Kaj bo storil, ko bo nekdo prvič zamudil? Ali bo sploh opazil, da kdo zamuja?

Kako bo reagiral? Ali bo tudi sam kdaj zamujal? Z vsem tem bo vplival na to ali se bo pravilo res dobro vzpostavilo in pripeljalo ekipo oz. posameznika do želenega vedenja.

Če povzamemo je dobro, da je trener pozoren na različne vsebinske sklope pravil in različne cilje, ki jih s pravil želi dosegati. Eno glavnih vodil pa naj bo preizkušanje - tako različnih metod postavljanja in vzdrževanja - poznavanje in kontroliranje vseh pravil: zapovedi, dogovorov in skritih norm.


1. VPRAŠANJE

Kako delati z mladostniki? Kako doseči, da bi naredili kar želimo?

Lep pozdrav vsem. V prvem vprašanju bomo skušali odgovoriti na prvi pogled lahko, a za vse, ki delajo z mladostniki od dvanajstega do osemnajstega leta in dlje, izjemno težko vprašanje. Zagotovo vsi preizkušate različne prijeme, metode in tehnike in ste pri njih enkrat uspešni, drugič ne. Že takoj na začetku bi zato tudi mi radi poudarili, da seveda vedno delujočega načina ni. V prispevku pa bomo skušali orisati nekaj področij, za katere menimo, da jih je pri delu z mladostniki dobro upoštevati.

‘’Zakaj ne razume’’ ali ‘’ko bi že zdaj vedel’’ sta dva stavka, ki ju zagotovo pogosto izrečete sami sebi ali pa kar svojim igralcem. Pa ne glede na to, ali gre za situacijo na igrišču, delo na treningu ali obnašanje izven košarkarskega igrišča. Za dobro delo z mladostniki je seveda potrebno skušati razumeti mladostnike, se jim prilagajati in uporabljati različne pristope za različne starostne kategorije/različne igralce. Ista metoda namreč lahko pri 12 letih izzove pozitivni učinek, pri 16 pa negativnega.

Kako torej vedeti, katera metoda bo prinesla pozitivni učinek? Kako vedeti kateri vpliv na posameznika bo požel največ uspeha? Pri delu je dobro upoštevati različne faktorje: starost, psihološke značilnosti: osnovno motivacijo, stopnjo samozavesti, zmožnost koncentracije, telesne in tehnično-taktične značilnosti/nivo znanja, stopnjo razvitosti, posameznikove osebnostne značilnosti, značilnosti dinamike moštva itd.

Mladostništvo je obdobje in proces duševnega in socialnega dozorevanja, razvoja v odraslost. Večina težav v tem obdobju izhaja iz hitrega psiho-fizičnega razvoja in nejasnih ter velikih pričakovanj socialnega okolja. Pomembna značilnost obdobja mladostništva je tudi bolj močno čustvovanje. Potrebno je razumeti tudi dejstvo, da mladostnik pričenja odkrivati mnoga nova področja, kjer je lahko uspešen in družbeno sprejet (kar predstavlja dve temeljni psihološki potrebi), zato je na veliki preizkušnji tudi splošna športna motivacija. Z začetkom srednje šole se pričenjajo tudi večje šolske zahteve in pa seveda tudi vedno večje športne zahteve. Treningi so vse težji, zahtevnejši, zahteva se vedno hitrejša igra, vedno boljše odločitve. 'Naloga', ki jo ima mlad košarkar, je tako vse težja, cilj pa je daleč, nižji dosežki so vedno manj vredni, možnost uspeha pa majhna. Za takšne naloge je povsem normalno, da so mladostniki zanje občasno demotivirani. Potrebno se je zavedati tudi dejstva, da je mladostnik v letu 2015 drugačen od tistega, ki ga imamo na podlagi lastnih izkušenj v spominu in tudi temu se je treba prilagajati. Poznavanje značilnosti obdobja nam je lahko v veliko pomoč pri razumevanju naših igralcev.

Potrebno se je zavedati, da obstaja mnogo vzrokov, zakaj mladostnik nečesa ne naredi tako kot smo želeli. Največkrat se pomisli na to, da so 1) leni in se jim ne da; 2) razvajeni in ne spoštujejo trenerja. Obstajajo pa lahko seveda tudi drugi vzroki, ki jih težje prepoznamo, če nanje nismo pozorni: ne posluša; ne razume; bi, a ima še druge prioritete; bi, a (še) ne zna/zmore; noče; bi, a ga je strah. Seveda mora biti pristop trenerja popolnoma drugačen, če je problem košarkarja, da ga je strah, kot pa če noče.

Včasih je na splošno veljalo prepričanje, da mora biti trener ''takšen in takšen in pika'' (npr. strog, mora kričati). Skozi čas se je ugotovilo, da temu seveda ni tako, saj so bili trenerji v enih situacijah in okoljih uspešni, v drugih pa ne. Moderni pristop k vodenju temelji na principu situacijskega vodenja, pri čemer upoštevamo predvsem sposobnosti in znanje igralcev ter njihovo motivacijo in samozavest. Ko imamo igralce, ki nimajo veliko sposobnosti in znanj in so ''na začetku'' zelo motivirani za delo, je dobro, da jih čim bolj strukturiramo in učimo, saj potrebujejo predvsem znanje. S časom, ko se sposobnosti in znanje še ne dvignejo dovolj visoko, je kot smo že zgoraj omenili je normalno, da motivacija pade.

Takrat je vloga trenerja poleg učenja še motiviranje in spodbujanje. Ko pa igralec osvoji določena znanja in dvigne raven sposobnosti, lahko trener manj strukturira in predvsem motivira in spodbuja. Pomembno je, da trener ugotovi na kateri stopnji so igralci znotraj ekipe in posledično kakšen tip vodenja potrebuje vsak posameznik.

Zato je izjemno pomembno, da trener spremlja samega sebe in svoje igralce. Trener naj spremlja svoje delovanje, analizira uspešnost svojih metod in išče vzroke za uspehe in neuspehe, ob tem pa naj bo pozoren na svoje igralce in vse njihove značilnosti. Na ta način se bo sproti razvijal in ves čas pridobival nova znanja, hkrati pa vedel kakšne posameznike ima v ekipi in jim svoj trenerski pristop prilagodil.