Untitled Document

V znanju je moč

O AVTORJIH:

Podpora vrhunskim dosežkom je ekipa športnih psihologov, ki športnikom nudi strokovno podporo pri izboljšanju psihološke pripravljenosti in jim s tem omogoča doseganje svojega potenciala. Sestavljajo jo športni psihologi mag. Aleš Vičič, Blaž Zagorc in Andreja Holsedl. Delujejo pod vodstvom mag. Aleša Vičiča, ki ima šestnajst let praktičnih izkušenj na področju športne psihologije. Sodelovali so že z več kot 350 različnimi športniki in trenerji iz več kot 30 športnih panog, od mladinskega do vrhunskega nivoja. Na KZS delujejo kot zunanji strokovni sodelavci. Enkrat mesečno bodo odgovorili na vaša vprašanja. Vse, kar vas zanima nam pošljite na info@kosarkarski-trenerji.com

POGLEJTE TUDI 1. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 2. VPRAŠANJE

POGLEJTE TUDI 3. VPRAŠANJE


4. vprašanje

Kako igralca prepričati, da vztraja pri spremembah, ko mu popravljamo met in preprečiti, da ko je sam ponovno meče po starem?

V četrtem vprašanju se bomo dotaknili problema s katerim se srečuje prav vsak trener v procesu motoričnega učenja, pri popravljanju meta. Vsak trener bi si želel, da mlademu košarkarju pokaže novo, bolj pravilno izvedbo, ga ob njej nekaj časa spremlja, nato pa mladi košarkar to tudi vnaprej neprestano izvaja. Realnost je pogosto drugačna in bolj podobna temu, da mladi košarkar zelo hitro, ko trener umakne pogled, prične z izvedbo po starem. Najprej je potrebno razumeti različne možne vzroke tovrstnega vedenja in na njihovi podlagi poiskati možne strategije kako se s tem problemom spopasti.  
Predno se dotaknemo vzrokov bi le na kratko opisali značilnosti motoričnega učenja. Motorično učenje je proces pridobivanja, izpopolnjevanja in stabiliziranja tehnike nekega gibanja. Na to kako hitro in učinkovito se bo mladi košarkar naučil novega tehničnega elementa vpliva več zunanjih in notranjih dejavnikov. Med zunanje spada družbeno in fizično okolje, povratne informacije… Med notranje dejavnike pa spadajo motorične sposobnosti, psihološke lastnosti in stanja (npr. kapaciteta spomina, reakcijski čas, vestnost, pozornost, samozaupanje) itd. V prvi fazi motoričnega učenja pogosto strah blokira procese učenja, takrat je gibalna predstava še groba in nepopolna. Tu je potrebno veliko demonstracije, športnik mora biti skoncentriran in stalno morajo biti prisotne povratne informacije. V drugi fazi motoričnega učenja je športnik že zmožen izvesti gibanje v ugodnih okoliščinah, a se ob prisotnosti motečih dejavnikov tehnika gibanja poruši. V tretji fazi motoričnega učenja pa se tehnika ne poruši tudi v težjih okoliščinah.
   

Zakaj torej mladi ne morejo upoštevati navodil in delajo po svoje (kar seveda tudi podaljšuje čas motoričnega učenja)? Vprašajmo se, kaj je naš prvi odgovor, ko pomislimo na to vprašanje, morda tudi to vpliva na način dela in na povratne informacije v procesu motoričnega učenja. Sedaj predstavljamo nekaj možnih vzrokov, na podlagi katerih lahko iščemo rešitve.

Eden izmed glavnih vzrokov je zagotovo slabši vpogled v lastno motorično gibanje. Mladi košarkar preprosto pogostokrat ne zaznava sprememb v lastnem gibanju in ne opazi finih sprememb in s tem tudi ne opazi, da izvaja gibe po starem. Mladi košarkarji imajo v primerjavi s starejšimi izrazito slabše predstave o lastnem gibanju in ne vedo kako določene gibe sploh izvajajo. To se kot problem najbolj pokaže prav takrat, ko želimo avtomatizirana gibanja spreminjati. Prav zaradi tega se pogosto zgodi, da pri večjem številu ponovitev brez trenerjeva nadzora mladi košarkar zaide v stara gibanja in tega brez trenerjevega opozorila sploh ne opazi. Pri tem trener lahko pomaga s tem, da v procesu učenja del časa nameni tudi prepoznavanju lastnega gibanja, pri čemer košarkarja uči naj sam opazi, razloži svoje gibe in poroča o uspešni oz. neuspešni izvedbi. S tem jih bo trener naučil razumevanja lastnega gibanja in mentalnih strategij, ki bodo mladim v pomoč pri samostojni kontroli gibanja, ko trenerja ni zraven.

Kljub temu, da je vodljivost ena izmed zaželenih lastnosti mladega košarkarja pa je ta lahko v procesu motoričnega učenja tudi škodljiva. Mladi so namreč navajeni delati po navodilih trenerja, pri čemer njihova lastna vključenost in samostojnost pri izbiri vedenja upada. Tako se lahko trener spopada s težavo, da mladi košarkar preprosto le čaka na navodila trenerja in zato ne opazi sprememb v lastnem gibanju. Sploh v prvi fazi motoričnega učenja, kjer se pojavlja veliko napak in je gibanje okorno namreč rabi največ povratne informacije, največ kontrole in navodil. V kolikor jih ni, le čaka na navodila trenerja in sam svojega meta aktivno ne spremlja in ocenjuje pravilnosti izvajanja. Dobro je, da trener seveda nudi čim več povratnih informacij skozi celoten postopek spreminjanja meta in hkrati mlade košarkarje uči in od njih zahteva, da sami spremljajo svoj met, se ocenjujejo in o napredku poročajo.
   
Velikokrat je vzrok počasnega učenja tudi pojav strahu. Zavedati se je potrebno, da je bil košarkar tudi v stari tehniki delno uspešen in je na njej zgradil določeno samozavest. Ko govorimo o spremembah je potrebno upoštevati, da je vedno v prvem obdobju uvajanja sprememb prisoten strah o uspešnosti zaradi česar se spremembam izogibamo. Šele ko je novo vedenje dovolj motorično naučeno in avtomatizirano se začne izgrajevati samozavest za novo vedenje. V vmesnem času učenja, pa zaradi strahu (npr. pred tem, da bi bili neuspešni) pričnemo izvajati stare gibalne vzorce v katerih se nam zdi, da smo bolj učinkoviti. Trener mora zato v tem obdobju tudi razbijanju strahu in pripravljanju mladega košarkarja na vmesno obdobje neuspešnosti nameniti nekaj pozornosti, saj bo sicer strah blokiral poskuse izvajanja novega vedenja.  
   
Eden izmed pomembnih vzrokov je tudi pomanjkanje koncentracije. Kot smo omenili že na začetku prispevka je koncentracija zelo pomembna pri procesu motoričnega učenja. Ena izmed značilnosti mladostništva je tudi razpršena  in slabša zmožnost koncentracije. V tej sposobnosti so mladi športniki drugačni od vrhunskih košarkarjev, ki lahko pozornost dalj časa držijo na določeni aktivnosti, ki je lahko tudi nezanimiva. Dobro je, da se trenerji tega zavedajo in vaje dozirajo v takšnem obsegu in strukturi, da mlademu košarkarju omogoči držanje koncentracije.
   

Končno se dotaknimo motivacije. Vztrajanje pri spremembi tehnike meta seveda zahteva vztrajnost in močno željo po spremembi. Pogosto mladi košarkar sam nima dovolj jasne predstave zakaj bi moral met spreminjati. Motivacija je vendarle lastnost, ki usmerja naše vedenje in tista lastnost, ki jo najbolj potrebujemo, ko izvajamo spremembe. Zagotovo se velikokrat zgodi, da trener in mladi košarkar 'problema' starega meta ne dojemata na enak način in mladi košarkar v njem sploh ne vidi težave ali pa se mu ne zdijo tako pomembne. Hkrati pa ne pozabimo, da se mladi ukvarjajo s športom ne le zato, da bi napredovali, ampak tudi da bi bili v dobri družbi, da bi bili uspešni, da bi uživali itd. Trener mora igralcem razložiti zakaj se take spremembe smiselne in v igralcu vzbuditi notranje motive, saj v nasprotnem primeru lahko igralec spreminja met, le zato, ker trener tako hoče. Hkrati je dobro, da trener poskrbi, da so ostali motivi ukvarjanja s športom še vedno zadovoljeni. Spreminjanje meta je proces, v katerem marsikdo tudi izgubi motivacijo in naloga trenerja je, da je na te trenutke pripravljen in igralca razume ter mu pri premagovanju nezadovoljstva pri neuspešnosti pomaga. Za vsa vedenja, ki še niso dobro usvojena in je nivo sposobnosti nizek, hkrati pa imamo za njihovo izvajanje nizko samozavest in motivacijo je dobro uporabiti inštruktivni način vodenja z veliko inštruiranja in učenja ter spodbujanja in motiviranja.

Ključno vodilo naj bo, da upoštevate čim večje število vzrokov, poskušate ugotoviti kaj je pri posamezniku najbolj pomembno in skušajte na podlagi tega poiskati različne rešitve, ki jih tudi preizkusite. Predvsem pa, bodite potrpežljivi.