www.kosarkarski-trenerji.com

Untitled Document


Radovan Trifunović

Trener inštruktor odgovarja na vaša vprašanja.

Rado Trifunović je predsednik strokovnega sveta KZS, za seboj ima veliko tako igralskih, kot tudi trenerskih izkušenj. Trenutno deluje na KZS, kot trener inštruktor. Enkrat mesečno bo odgovoril na strokovna vprašanja, ki se tičejo dela z mladimi.

Vsa vprašanja, ki se tičejo dela z mladimi lahko pošljete na info@kosarkarski-trenerji.com ali mu jih zastavite preko naše facebook strani. Verjamemo, da vam bo s svojimi bogatimi izkušnjami lahko pomagal.

Pojdi na:
1. vprašanje Kako na primeren način vzgojiti otroke in starše, da se športno obnašajo na tekmah mlajših kategorij?

2. vprašanje Kako zastrupiti otroka s košarko?

3. vprašanje Zakaj in koga poslati na treninge Regijskega selekcioniranja?



4. vprašanje
Katere pomanjkljivosti najpogosteje zaznavaš pri otrocih mlajših starostnih kategorij in kako pristopiti?

Po tri letnem delu v programu Regijskega selekcioniranja za fante stare 12, 13 in 14 let, ter sodelovanju pri Nacionalnem programu za fante stare 15 let sem nekako spoznal in opazil tri največje pomanjkljivosti v igri oziroma v individualno tehnično taktičnem znanju igralcev, in sicer:
1.            Met z razdalje
2.            Igranje s slabšo roko
3.            Podaje
Danes se bom posvetil izključno 1. točki – Met z razdalje:

Seveda pod ta element spada met za 3 točke iz mesta in po gibanju, met s pol razdalje iz mesta in po gibanju, met po vodenju ... Vsi skupaj se zavedamo, da je met na koš ena najpomembnejših in najzahtevnejših veščin košarke, vendar v današnji košarki brez dobrega meta z razdalje zelo težko postaneš vrhunski igralec. Vse več je tudi visokih igralcev, ki so dobri v metu z razdalje.
Predvsem je opaziti, da se igralci redko odločajo za met z razdalje. Za met z razdalje se predvidoma igralci odločijo oziroma sprejmejo to odločitev kot zadnjo možno varianto.  Seveda je met z razdalje povezan z več dejavniki hkrati in sicer s samozavestjo, s tehniko - mehaniko, z močjo (v starosti 12, 13 let) … Ena pomembnejših, poleg mehanike, pa je sigurno samozavest, katero se ne da naučiti kar tako. Vsak igralec si želi doseči koš in najlažje ga doseže iz bližine koša in zato gredo raje v prodor, vtekajo itd., kar je seveda tudi prav. Vseeno pa jih moramo nekako pripraviti, da je met tudi pomemben in hkrati zelo lep element v košarki. Predvsem v starosti 12, 13 let je potrebno igralce dodatno vzpodbujati k temu elementu, da pridobijo naše zaupanje in potrebno samozavest.

Prepričan sem, da vsi trenerji na treningih delamo na metu, a vseeno je to element, ki zahteva veliko dela, ponavljanja in potrpežljivosti. Včasih se zgodi, da moramo kakšnemu igralcu popravljati mehaniko in to velikokrat tudi počnemo (zelo prav iz naše strani). Opozarjamo na postavitev nog, držo telesa, prijem žoge ... Delamo korekcijske vaje in izboljšujemo mehaniko meta. Kar se tiče same mehanike meta se da veliko stvari pridobiti preko interneta (vaje) in seveda preko seminarjev katere obiskujemo. Največkrat se pa zgodi napaka z naše strani, da v učenju oziroma korekciji mehanike meta delamo istočasno tudi natančnost meta na koš. To sta dva ločena pojma in jih moramo vsaj v prvi fazi učenja meta na koš ločiti. Kakršnokoli vajo za met bodo igralci stari 12, 13 let delali, bodo vedno razmišljali, da dajo koš. Seveda je prav, da imajo takšno razmišljanje, vendar takrat niso toliko pozorni na mehaniko in prihaja do določenih navad, ki se lahko kasneje pokažejo
tudi kot napake, ki jih je težko odpraviti. Zato je pomembno, da se  predvsem v tej prvi fazi učenja in korigiranja poslužujemo in uporabljamo vaje, katerih zaključek ni vezan na sam koš.

Včasih se tudi zgodi, da imamo igralca, ki ima zelo dobro mehaniko in nekako ta svoj met ne uporablja ali pa ne zna uporabljati. Povezano je sigurno s samozavestjo oziroma odločitvijo ali delam prav ta moment. Tukaj pa je potrebno delati veliko na momentih, kot so igra 1:1, 2:1, 2:2, 3:2 … Se pravi, da je potrebno delati na odločitvah kdaj se met uporablja in če je odločitev prava in odločna je že več kot pol narejenega. Trenerji moramo te prave odločitve vedno, ne glede  na zaključek žoge (koš ali ne koš) izpostaviti in pohvaliti. Prav tako moramo ne prave odločitve omeniti in popravljati z veliko potrpežljivosti in vztrajnosti in nikakor ne z agresijo in žaljivostjo, ker bomo zopet prihajali na začetek gradnje samozavesti.

Zelo velikokrat se na tekmah mlajših starostnih kategorij  U13 in U15 pojavlja jeza med trenerji, češ da nasprotnik igra ozko obrambo ali celo, da nasprotnik igra consko obrambo. Res se zgodi tako, vendar bi bilo v takšnih momentih bolje odreagirati drugače, in sicer, recimo lahko vzamemo minuto odmora in igralcem razložimo, da res nasprotnik igra ozko (mogoče celo consko obrambo) in da smo danes zato lahko zelo veseli, saj bomo lahko na tekmi trenirali met z razdalje in hkrati bomo lahko trenirali tudi skok v napadu. Mogoče kakšno tekmo zaradi tega ne bomo zmagali, bomo pa sigurno lahko učili naše igralce kako bo potrebno igrati v naslednjih kategorijah, in sicer U17, U19 in pri članih. V primeru, da si sam in te nihče ne krije, se moraš znati odločiti tudi za met z razdalje. Včasih je v mlajših kategorijah (U11, U13 in U15) pomembnejša marsikatera druga stvar kot sama zmaga, vendar je to na nas trenerjih, da znamo to igralcem predstaviti in jih motivirati za nadaljnje treninge in faze učenja košarke.


3. vprašanje
Zakaj in koga poslati na treninge Regijskega selekcioniranja?


Na KZS deluje program pod imenom Regijsko selekcioniranje za fante in dekleta (Regijsko selekcioniranje U13 za fante, Regijsko selekcioniranje U14 za fante in Regijsko selekcioniranje U14 za dekleta). Z izvajanjem programa želimo doseči večjo preglednost med našimi mladimi igralci in igralkami po Sloveniji.

1. Zakaj poslati igralce ali igralke na trening Regijskega selekcioniranja?
Kot je že omenjeno, je seveda namen Regijskega selekcioniranja izbirati perspektivne igralce po regijah in s tem pridobiti večjo preglednost. Poleg tega, da se s tem doseže večja preglednost košarke, se igralcem z udeležbo na treningih Regijskega selekcioniranja ponudi veliko priložnosti. Trenerji jim neposredno pokažejo, da so perspektivni, saj vemo, da je včasih igralcem v tej starosti težko direktno povedati, da so nadarjeni in izstopajo iz povprečja. Igralcem se prav tako daje možnost medsebojnega primerjanja z igralci iz drugih klubov na samem treningu in tako lahko sami ugotovijo v katerih stvareh so dobri in kje bodo morali še bolj pridno delati. Prav tako je pomembno navezovanje medsebojnih stikov izven svojega kluba, ki nam  v življenju pomenijo zelo veliko. Igralcem torej s tem programom dajemo neko širino, ki jim  kasneje v njihovem odraščanju prav gotovo pomaga tudi izven košarke.
Zraven vsega naštetega pa tudi nam dajete možnost opazovanja kaj so naši / vaši igralci do te starosti osvojili in kaj je potrebno še osvojiti v prihodnjih letih. Vse te ugotovitve in rezultati, ki jih  dobimo z opazovanjem otrok na teh treningih, so tako tudi vodilo za naše seminarje mlajših starostnih kategorij.
2. Koga poslati na trening Regijskega selekcioniranja?
Na treninge Regijskega selekcioniranja se pošilja igralce za katere menite, da so v svoji generaciji perspektivni in za katere ocenjujete, da bodo v prihodnjih letih lahko igrali za katero od naših mladih reprezentanc. Vsi vemo, da je pri starosti 13 let to skoraj nemogoče dokončno oceniti, zato je baza teh igralcev na začetku zelo velika in lahko v Regijskem selekcioniranju U13 zajetih tudi do 300 otrok. Na vas trenerjih je predvsem, da sami ocenite kateri igralci v vaših klubih izstopajo po fizičnih sposobnostih, po višini in/ali po tehničnih sposobnostih. Seveda je potrebno tudi vedeti, da nekateri igralci mogoče pokažejo svoj talent kasneje, recimo pri 15-ih ali 16-ih letih. Tudi te igralce je potrebno prepoznati in seveda vključiti v pregledne programe naših reprezentanc v kasnejši dobi.
Regijsko selekcioniranje je torej skupno delo vseh trenerjev mlajših starostnih kategorij (U13 in U15) v sodelovanju s KZS.  Slovenija je geografsko in po populaciji majhna država zato je toliko bolj pomembno sodelovanje pri vzgoji in odkrivanju naših perspektivnih igralcev, ki bodo lahko konkurenčni ostalim igralcem in reprezentancam po vsem svetu. Sicer se izmenjujejo obdobja, ko imamo več talentiranih igralcev in obdobja, ko imamo manj talentiranih igralcev, a vseeno smo država, ki vedno je in vedno bo opozarjala nase tudi v košarkarskem svetu.

2. vprašanje
Kako zastrupiti otroka s košarko?

»Trener prosim vas, če lahko danes po treningu mojemu sinu nekako razložite, da bi bilo vseeno dobro, da bi šel na šolsko ekskurzijo. Saj je ekskurzija v torek, vaša tekma pa v soboto«.

Ko vam takšno ali podobno prošnjo zastavijo starši vaših igralcev, pomeni, da so se otroci zastrupili s košarko. Največkrat se to začne dogajati pri 12, 13 letih. To si seveda mi trenerji vedno želimo. Lepo je slišati, vendar pa pot do tega ni enostavna in hitra. Velikokrat je to večletno delo trenerjev, ki se ukvarjajo z otroki, starimi 8, 9, 10 in 11 let. Otroci se morajo najprej udobno počutiti na treningu. Morajo hoditi na trening z veseljem po svoji lastni volji. Največkrat je v ekipah kar nekaj najboljših sošolcev, prijateljev ali sosedov. Med seboj se počutijo lepo in potem moramo tudi mi trenerji narediti oziroma ustvariti vzdušje, da bomo to samo še potrdili in nadaljevali zastavljeno. Učimo jih novih veščin in vedno znova poudarimo in pohvalimo napredek. Nekako moramo pri vsakem igralcu najti kakšno pozitivno stvar, ki jo lahko pohvalimo. Res je, da jim moramo prav tako izpostaviti napake, vendar moramo to vedno izpeljati in zaključiti z rešitvijo. Ni dobro, da otroku ali skupini govorimo prepočasni ste, slabo podajate, gledate v tla, ko vodite žogo,… in se potem obrnemo in gremo s kakšno drugo vajo naprej. Pravilno je, da se otroku ali skupini pove, recimo na način – pri vodenju žoge gledate preveč v tla in ne opazite soigralcev v dobrih pozicijah. To bomo danes popravljali. Ko bomo delali naslednjo vajo, boste med vodenjem opazovali mene in vam bom jaz dajal signale (brez glasu), kaj je potrebno storiti. To je v bistvu zelo majhna stvar, ki pa otrokom daje veselje do nadaljnjega treniranja, saj takoj opazijo, da kljub temu, da delajo napake, se je trener potrudil in nas želi naučiti in popraviti.

Otrokom, starim 9,10 let lahko vsake toliko časa tudi pokažemo, kako preigrava recimo Goran Dragić in razložimo, zakaj je pri tem uspešen. Res, da 10 letni otrok ne bo mogel izpeljati obrata z žogo v stilu Gorana Dragića, se bo pa vseeno želel potruditi in izpeljati to v kakšnem momentu, ko nas ne bo poleg. Zaradi tega bo mogoče s svojim sosedom v soboto popoldne na igrišču in bosta oba poskušala izpeljati Goranov obrat. Zaradi tega bo mogoče tudi kakšno tekmo več pogledal po televiziji in opazoval Gorana. Nehote bo opazil tudi kakšno potezo drugih igralcev, ki mu bo všeč. Opazil bo mogoče nekega igralca, ki mu bo kar naenkrat postal vzor in otrok si bo v svoji glavi oblikoval misel, da ko bo pa on velik, bo pa kot …

Otroke pred treningom in po treningu lahko malo izobražujemo s košarko, in sicer tudi s kakšnimi vprašanji. Za katero ekipo navijate? Kateri igralec v Sloveniji vam je najbolj všeč? Kdaj je po televiziji tekma ABA lige, Evrolige, lige NBA …? Lahko jim poveste, da vam je bil, ko ste bili mlajši, najboljši recimo Dražen Petrović ali pa Toni Kukoč in jim hkrati predlagate naj si na računalniku ogledajo kakšno njuno tekmo. Lahko jih sprašujete, v katerih klubih igrajo znani igralci. Veliko se da z njimi pogovarjati, le čas si je treba vzeti.

To je zdaj nekako napisano v besedah. Seveda pa je tu tudi način in energija, ki jo mi uporabljamo v takšnih trenutkih. Otrok se res ne da varati, oni točno vedo, kdaj smo mi iskreni in voljni. Pri vseh teh stvareh pa moramo prav tako biti striktni in se držati vseh naših načel. Tako kot sem že v prejšnjem prispevku napisal, bom tudi zdaj: otroci imajo radi red in disciplino in pri tem tudi uživajo. Veliko bi se dalo pri tej temi govoriti in filozofirati. Na koncu bo to, ali se bodo otroci zastrupili s košarko, odvisno ne samo od nas, ampak od več dejavnikov hkrati. Moramo pa se zavedati in je čista resnica, da mi trenerji lahko zelo veliko naredimo, da jih usmerimo in jim predstavimo naš šport v lepi luči. Verjemite, da jim s takšnim načinom polepšate tudi otroštvo in vsi vemo, da so iz otroštva vedno prisotni spomini, ki nekako usmerjajo naše življenje.


1. vprašanje
Kako na primeren način vzgojiti otroke in starše, da se športno obnašajo na tekmah mlajših kategorij?

Zelo kompleksno vprašanje, za katerega ni čisto pravega recepta. Seveda, če bi ga imeli, bi ga uporabili in bi bili vsi veseli in zadovoljni Tako kot je vsak človek oziroma oseba samo svoja, je tudi njegov karakter in obnašanje samo svoje. Vsekakor pa trenerji zelo veliko lahko postorimo tudi sami. Res je, da nam takšna stvar vzame zelo veliko energije. Vsi mi bi se najraje ukvarjali samo s košarko na igrišču, vendar se moramo zavedati, da predvsem pri mladih je košarka tudi izven igrišča.

OTROCI:

Primerno vzgojiti otroka, da se bo športno obnašal na tekmah, je lahko težka naloga, vendar se pa moramo zavedati, da je nujno potrebna, S tem, ko vzgajamo otroke k športnemu vedenju neposredno pripomoremo k dvigu kvalitete celotne slovenske košarke. Trenerji se moramo zavedati, da smo ogledalo igralcem in tako moramo tudi razmišljati in delovati. Svoje igralce v mlajših starostnih kategorijah moramo zelo spoštovati in jim to tudi pokazati. Otroci se zelo hitro učijo in so zelo dobri opazovalci. Takoj, ko otroci dobijo občutek spoštovanja in se začnejo počutiti na treningu lepo in vredno, smo naredili že zelo veliko. Otrokom želimo in moramo  dati občutek, da so sprejeti predvsem kot ljudje in ne zato, ker so dobri športniki. Tudi otroku, ki mu v košarkarskem smislu ne gre najbolje, se posvečam v najboljši meri. Tudi, ko otrok stori napako, mu nikakor ne smemo dajati občutka, da ga zaradi tega ne cenimo, kot osebo. Na treningih in tudi tekmah spodbujamo in seveda tudi pohvalimo vsako »fair play« potezo svojih in nasprotnih igralcev. Seveda moramo biti pri takšnih stvareh vztrajni in predvsem konstantni oziroma striktni. Ni zastonj, ko poslušamo že celo svojo trenersko pot, da lik trenerja je urejena in psihološko stabilna oseba. Je čista resnica! Na treninge moramo hoditi pripravljeni na trening, pravočasno in urejeno. Kakorkoli so otroci zelo razigrani, imajo prav oni radi red in disciplino. Zelo bolje se počutijo v urejenem okolju. So momenti, ko moramo včasih tudi mi »sprovocirati« razigranost in jih pustimo, da gredo malo iz vajeti, vendar si res zapomnimo, da so veliki ljubitelji reda in discipline. Obnašanje nas trenerjev na vseh tekmah do vseh akterjev (zapisnikarska miza, pomožni sodniki, sodniki, nasprotne ekipe, nasprotnega trenerja,…) mora biti spoštljivo. Smo zelo velik vzor otrokom. Kolikokrat lahko vidimo, da naša negativna reakcija vpliva negativno na otroke. Takoj, ko mi začnemo na tekmah dvigovati roko na sodniške odločitve, se začnejo tudi otroci pogovarjat s sodniki, nasprotnimi igralci,… Na koncu koncev s takšnimi gestami »sprovociramo gledalce, v našem primeru predvsem starše. Zavedamo se, da na koncu prav vsi igralci ne bodo postali vrhunski profesionalni športniki, bomo pa lahko vzgojili pravilno usmerjene osebe, ki bodo zdravo razmišljale in bodo toliko bolje osveščeni in samozavestni pri vsakem opravilu oziroma poklicu, katerega bodo opravljali v svojem življenju. Naša želja je, da poleg pravilno in zdravo usmerjenih igralcev, izobrazimo tudi osebe, ki se bodo kasneje mogoče ukvarjale tudi s poklici, ki bodo na takšen ali drugačen način pripomogle in pomagale v košarki. Mogoče vzgojimo dobrega zdravnika ali fizioterapevta ali trenerja košarke ali sodnika in še kaj. Tudi, če bodo opravljali poklic, ki ni povezan s košarko, pa bomo dobili velikega navijača, ki bo pa na takšen način nudil podporo našemu športu. Zavedati se moramo, če se otroci odločijo za naš šport, da imamo zelo veliko in pomembno vlogo pri vzgoji otrok v odraslo osebo in moramo to dolžnost vzeti maksimalno zavzeto in tem našim otrokom ponuditi vse kar je v naši moči, da z naše strani dobijo vse najboljše kar se le da. Kot je bilo omenjeno že na začetku, res ni nekega točnega recepta, je pa sigurno veliko možnosti ravnati pravilno.

STARŠI:

Zelo težka, a hkrati zanimiva zgodba so/smo starši. Že veliko bomo naredili s tem, ko bomo na tekmah pokazali ekipno pozitivno obnašanje, ki ga bomo lahko uredili na treningih. Drugače pa je sigurno prav vsako leto posebej narediti sestanek ali dva s starši. Primer OK dnevnega reda za sestanek s starši:
1. točka: predstavitev sebe, namen in cilji sestanka
2. točka: predstavitev načel treninga in pomena redne vadbe za mlajše starostne kategorije
3. točka: podrobnosti letnega programa (glavna tekmovanja, priprave, zaključek sezone, prosti del leta)
4. točka: cilji trenerja in ekipe v sezoni (ni zmaga vse, želimo videti določen napredek otrok)
5. točka: zaključek in razno
Staršem želimo predstaviti kakšen je način dela v košarki in kakšna je njihova vloga pri vzgoji mladega športnika. Vsi vemo, da prav starši največkrat naredijo marsikatero napako, katere se tudi ne zavedajo. Tudi starši so po naravi zmagovalci in ne vidijo čisto nič drugega, kot zmage. V takšnih starostnih kategorijah pa zmage sigurno nimajo še takšen pomen, kot si ga predstavljajo starši. Košarka je lep šport in si seveda prizadevamo, da takšen tudi ostane. Skupaj s trenerji, kot je bilo že omenjeno, se zavedamo, da prav vsi mladi fantje in dekleta ne bodo postali vrhunski igralci, vemo pa, da jih lahko skupaj s starši,  pravilno in pozitivno usmerimo. Samo tako lahko skupaj lahko pripomoremo, da  v tej občutljivi dobi odraščanja, od te igre dobijo tisto najlepše, da izoblikujejo svojo osebnost in se v svet odraslih odpravijo z neprecenljivo popotnico.
Samo to je želja v tem času otrokove starosti, in sicer od 10 do 14 let.
Trenerji se moramo naučiti sodelovanja s starši in tudi njihovimi učitelji. Vzpostavitev dobrega, zdravega in spoštljivega odnosa s starši je kar težka naloga in zato se moramo trenerji v tej smeri dobro pripraviti. Najpomembnejši del trenerjev je, da resnično vzpostavijo pravo komunikacijo oziroma pravi trikotnik komuniciranja starš – učitelj – trener. S tem bomo resnično dali dober občutek staršem in posledično bo njihovo obnašanje na tekmah vsaj v mejah- kakršne si mi želimo in si ga naš šport zasluži.
Kot je bilo že na začetku omenjeno si trenerji želimo predvsem dela na terenu, vendar če želimo imeti pravilno vzgojene igralce in pravilno usmerjene starše, moramo res veliko energije dati tudi izven terena. Vsekakor se pa rezultat našega truda na koncu sigurno obrestuje. Srečno in uspešno delo trenerjev v mlajših starostnih kategorijah in uživajte.