Untitled Document

V znanju je moč

 

Trener za telesno pripravo odgovarja na vaša vprašanja

Jure Šterbucl je na Košarkarski zvezi Slovenije zadolžen za telesno pripravo. V svoji bogati karieri je deloval tako v tujini, kot doma. Deloval je v KK Helios Suns, RK Krim Mercator, kot trener za telesno pripravo tujih reprezetanc itd ..., več o njemu si lahko preberete TUKAJ.

Enkrat mesečno bo odgovarjal na strokovna vprašanja glede telesne priprave.

Vsa vprašanja, ki se tičejo dela z mladimi ali člani lahko pošljete na [email protected] ali mu jih zastavite preko naše facebook strani. Verjamemo, da vam bo s svojimi bogatimi izkušnjami lahko pomagal.

V kolikor rabite kakršnokoli individualno pomoč, se lahko vedno obrnete na njega preko e-pošte: [email protected].

 


1. vprašanje Kaj delati s fanti / dekleti U15 v prehodnem obdobju (po sezoni)?

Pri načrtovanju treningov v prehodnem obdobju skušamo vadbo čim bolj individualizirati. Generalno sta možna dva pristopa:

  1. vadbo v poletnih počitnicah organiziramo v klubskem okolju,
  2. igralec dobi navodila kaj naj izboljša med počitnicami.
V prvem primeru imamo popoln nadzor nad prisotnostjo in vsemi trenažnimi vsebinami, ki jih izvajamo. V tem primeru se mora trener zavedati pomena široke baze v motoričnem razvoju in vadbo smiselno organizirati in voditi. V drugem primeru, in sam sem pristaš tega, dobi igralec individualizirana navodila na osnovi naše analize njegove sezone ter njegovih sposobnosti in značilnosti. V tem primeru ima posameznik na voljo košarkarsko obarvane počitnice, ki pa so kljub vsemu predvsem počitnice v katerih s kontrastnimi vsebinami morda celo bolj prispeva k svojemu razvoju. Kot trenerji moramo posameznika upoštevati kot celoto, a si pri tem lahko pomagamo s preglednim »predalčkanjem« na fizični, čustveni, mentalni in duhovni vidik. Predvsem slednji, ki se pri košarkarjih nanaša na smisel ukvarjanja s košarko, se pri posamezniku v teh letih najbolj oblikuje, kadar svoj prosti čas oblikuje sam. Če mi igralca generalno usmerimo v razvojno pot, mu damo smernice treninga, se zna zgoditi, da bomo pozitivno presenečeni nad stopnjo napredka, ki je posledica predanosti treningu v času počitnic. In kar je najbolj pomembno, človek je sam razpolagal s svojim življenjem in ga aktivno usmerjal v košarko. Sam je hotel, sam je delal, mi smo mu le dali nekaj orodij (treningov za moč, skočnost, vzdržljivost…) Za vidik notranje motivacije boljšega ni.
Pri petnajstletnikih imamo posameznike, katerih biološka starost je lahko 2 leti +/-. Tako imamo igralce višine 200 cm+, ki še rastejo in prav tako 200 cm+, ki so zaključili rast, na drugi strani pa tudi višine pod 170cm in tudi ti so lahko v obdobju pospešene rasti, pred njo ali pa – takih je v košarki sicer manj – so rast zaključili. Vadba mora biti individualizirana in prilagojena potrebam enih in drugih.
Ko načrtujemo treninge ali programe v prehodnem obdobju, ne smemo prezreti dejstva, da so imeli določeni igralci 95 ali več odstotno prisotnost na treningih ter tekmah pretekle sezone, spet drugi pa so bili prisotni (in vključeni v vadbo) tudi do 40% manj. Nadalje moramo upoštevati obremenitve posameznikov na treningih in tekmah. Nekdo je igral po 40 minut na tekmo, spet drugi je igral bistveno manj. Jasno, od igralcev, ki so bili vsaj 1x tedensko odsotni zaradi rojstnih dni, obiskov babic, iskanj kužkov ravno v času treningov in drugih upravičljivih izostankov, trenerji navadno ne pričakujemo, da bodo z vadbo v poletnih mesecih dosledni in so bodisi organizirana vadba bodisi individualna navodila relativno skopa in pač interesom igralca primerna. Ne smemo prezreti niti dejstva, da se nekateri petnajstletniki ukvarjajo s košarko že 9 let, nekateri pa le 3. Poleg naštetih naj si trener vzame čas in razmisli tudi o drugih, v tem besedilu prezrtih individualnih posebnosti posameznika. Sam ocenjujem, da je ta trenerjev trud večkrat poplačan že na začetku prihodnje sezone. Igralci – kljub temu da so igrali manj od drugih – imajo občutek sprejetosti s strani trenerja in se zavedajo, da je njihova pretekla minutaža na tekmah posledica razlik v kakovosti, a da so vseeno enakovredni in obravnavani individualno.
                 Obdobja najbolj primerna za trening specifičnih sposobnosti (Balyi and Way 2005)

Največkrat je najboljši napredek viden pri igralcih, ki vedo kaj so njihove šibke točke, potem pa poletje posvetijo izboljševanju le – teh.

  • Če je naš igralec precej zrasel v preteklem obdobju, ga usmerimo v vadbo gibljivosti. Navodila s fotografijami začetnih in končnih položajev naj vključujejo tudi pomen te vadbe in specifičnosti za posameznika. Kratko in jedrnato. »Ker si zrasel 15cm v zadnjem letu, je lahko poslabšana gibljivost vzrok te tvoje bolečine v hrbtu (namreč mišice za kostjo razvojno zaostajajo 8 mesecev). Poleg tega boš z vadbo gibljivosti napredoval tudi v hitrosti in eksplozivnosti. Mišice bodo bolj prožne in s tem hitrejše.«
  • Če je naš igralec slabši v testu vzdržljivosti, bo subtilen trener opazil, da ima težave z vztrajnostjo kot psihično komponento. Z usmerjanjem v vadbo vzdržljivosti (aerobni intervalni teki z individualizirano obremenitvijo – recimo 3 tedensko, 4x 3 minute, odmor med teki 3 min) v poletnem času, bo košarkar napredoval tudi osebnostno – ne bo se predal pred vsakim izzivom, temveč bo vztrajal v poskušanju.
  • Če je naš igralec šibkejši, ga bomo usmerili v vadbo moči z enostavnim programom, ki upošteva moč nog, trupa in rok. Najbolj trupa. Program je v tem obdobju lahko oblikovan tudi v obliki statičnega zadrževanja položajev telesa (sed na steni, deska, bočni križ, hrbtni križ) ali pa počasnega gibanja (dvig bokov, stopanje na stol, enonožno dviganje na prste, »pingvini«, skleki, obrnjeni skleki, vztrajanje v vesi ipd). Vadba se lahko izvaja v obliki krožnega treninga ali kasneje tudi treninga po postajah. Trajanje od 20 do 50 minut, 3x tedensko.

Velikokrat bodo do nas prišli igralci z vprašanjem kako izboljšati skok. Takšnega igralca smo sicer že tekom leta seznanili in učili, da je moč osnova odriva, pa vendar bi on rad program za skočnost. S pogovorom ga usmerimo v trening moči, ki da je osnova za dober skok, lahko pa mu v programu pripravimo tudi enostavne skoke iz gležnjev (togo, stegnjeno telo v ostalih sklepih) ter skoke iz polčepa, celo skoke s stola, kjer bo najbolje kontroliral pravilnost delovanja nog.

Bistveno pri trajnostnem razvoju igralca je, da vzpostavimo odnos z igralcem, v katerem se bo počutil sprejetega in varnega. Da košarkarsko odrašča z občutkom, da je v naši ekipi cenjen posameznik z vsemi svojimi lastnostmi. Individualna obravnava se lahko zdi kot obilica dodatnega dela za trenerja, vendar ni tako. Individualizacija je že to, da nekdo sedi 40 sekund na steni, nekdo drug pa 60 sekund. Nekdo izvaja 3 kroge, nekdo pa 4. Posamezniki se bodo čutili cenjene, v kolikor bomo pristopili na takšen način. Prav tako se krepi občutek zaupanja. Igralcu smo dali individualizirana navodila za čez poletje, ker mu zaupamo, da jih bo sam izvedel.

Vsak trener bo bolj uspešen pri svojem delu, ko bo na prvem mestu razvijal ljudi in šele nato košarkarje. Včasih nevede igralce prikrajšamo za izkušnjo, ko vse organiziramo tako, da imamo popolno kontrolo. Skupen cilj trenerja in igralca je podoben: napredek posameznika za napredek moštva.